XIV. Grob
Tam v bližini je bila neka votlina. Namenjena je bila za nekakšno grobnico. Ker ni bila več v vasi, so se tisti, ki so mu sledili do konca, odločili, da njegovo truplo pokopljejo tja. Bali so se, da bi se nasprotniki spet vzdignili zoper njih, če bi izvedeli, da je truplo kje v vasi. Položili so ga v grob torej, kot je bilo v navadi.
Dan se je med tem že prevesil v noč. Bila je to ena izmed tistih noči, ko veš da je zima že minila, pomlad pa nikakor noče priti. V zraku je bilo ogromno vlage, saj je večji del dneva močno deževalo. Drevesa so izgledala utrujena in brez življenjske moči. Nobena izmed živali se ni to noč potikala okoli. Narava je popolnoma zaspala.
Vas je bila mirna. Ker ni zapihljal niti vetrič, bi se zagotovo slišali kakršnikoli koraki. Teh pa to noč ni bilo. Vsi so bili v svoji kamri, vrata so bila pri nekaterih tesno zapahnjena.
Naslednji dan je minil podobno kot prejšnji večer. Prav nihče si ni upal stopiti iz svoje hiše. Verjetno so se nekateri bali, da gospodar že pripravlja udar na njih. Drugi so se bojda bali prvih, da bi obsodili tudi njih, češ, da so se pajdašili z njim. Sicer pa tudi ni bilo potrebe, da bi kdorkoli svojo kamro zapuščal. Dan je bil turoben, sivi oblaki so prekrivali nebo, premikali so se v spokojnosti. Krošnje so bile mrtve, vetrič se ni igral z njimi.
Kljub vsemu pa je bilo v zraku nekaj nenavadnega. Nekaj velikega se je pripravljalo. Povsem nemogoče se je to sicer zdelo tisti trenutek. Nekje v notranjosti si slutil, da to le ni bil zadnji odgovor.
Dan je minil tako povsem tiho in mirno. Noč je legla na vas, prebivalci so legli k počitku. Ta noč, čudovita noč, ko je tema priznala svojo nemoč.
Komentarji
Objavite komentar