VI. Veronika
Še preden sta naredila korak naprej pa je k njima pritekla žena z imenom Veronika. V rokah je nosila prtič, ki ji je prvi prišel pod roke. Nekaj jo je gnalo, ko je od daleč opazovala kaj se dogaja zunaj. Pritekla je kolikor hitro je mogla in trpečemu obrisala obraz. Veliko premalo je bil tisti prtič, ki je bil že tako ali tako ves moker. Ni bil pa brezsmiseln. S svojim dejanjem si je prislužila kar nekaj negodovanja. Stopila je na njegovo stran.
Bila je deležna njegovega hvaležnega pogleda. Niso bile potrebne besede, da je začutila njegovo veselje. Planila je v jok in zbežala stran. Občutek je imela, da ne bo vzdržala, da stoji pred njim tako nemočna priskočiti mu na pomoč. Stekla je domov, v svojo kamro in padla na tla. K sebi je stiskala svoj prtič, edino kar je imela tisti trenutek od njega. Drle so solze iz nje, ko je čutila svojo majhnost. Človeku se včasih zdi, da je tako močan, tako pogumen. Ko pa se sreča s trpljenjem le obnemi. Besede zamenjajo solze, razlage zamenja molk. Tišina je počasi nadomestila njen jok. Čeprav je bila sama in nemočna, se ni počutila osamljeno. Prav nasprotno. Občutila je bližino in razumevanje. Je to mogoče? Je sredi takega trpljenja, ki ga povzroča človeštvo sploh še mogoče usmiljenje? Bila je deležna bridkega posmeha, ko je skušala z drobnim in ničvrednim prtičem izbrisati vse sledi njihovega mučenja. Seveda ji to ni uspelo. Le kaj si je mislila, ko je oddrvela k njemu.
A čutila je, da je naredila prav. Kot da so se je, nekje najgloblje, njegove rane dotaknile. Njihova toplota je pogrela njeno srce, bolečina je prebudila njeno trpkost, vzbujena je bila njena občutljivost. Spet je spoznala samo sebe in svojo podarjenost. Vstala je in se pomaknila k oknu. Sedaj je od daleč spremljala, kaj so delali z njim. K sebi je pritiskala svoj prtič. K svojemu srcu, ki je bilo v pospešenem ritmu. Prtič, ki je dišal po njem. Prtič, na katerem je bilo izrisano nekaj njegovega trpljenja.
Komentarji
Objavite komentar