II. Nase
Obtežen z bremenom se tako odpravi na pot skozi vas. Korak je že takoj na začetku težak. Poskušam ga razumeti, pa se mi zdita njegovo početje in njegova dejanja tako nerazumljiva. Prava norost. Mar bi pustil vse skupaj in odšel nazaj k očetu. Kakšna pokorščina njegovi volji je to, da sprejme vse zaradi njega. In kakšna ljubezen očeta, ki bi lahko prihitel z legijo ali dvema, pa vendar pusti, da delajo z njegovim sinom kar hočejo.
Nor je ta oče v svoji ljubezni. Svojemu lastnemu sinu ne prizanaša, na račun prebivalcev te vasi. Mar bi jih vse skupaj izgnal in naselil tod koga drugega, ki bi bil morebiti bolj hvaležen za ta tako velik zastonjski dar. Za to tako veliko ljubezen.
A sin je že začel svojo pot in jo bo tudi nadaljeval. Bo zdržal? Mar res ni niti za trenutek pomislil, kakšen je njegov oče, ki ne prizanese niti njemu? Globoko v sebi verjamem, da ni pomislil. Prav tako globoko v sebi verjamem, da niti za trenutek ni pomišljeval o nesmiselnosti svoje poti. Ne vem sicer kaj se je tisti trenutek pletlo v njegovih mislih, a predvidevam da nekaj veličastnega. Četudi se je navzven zdel povsem ubog in ponižan.
Nor je tudi sin v tej ljubezni do očeta, ko se mu popolnoma podredi. Ko popolnoma zaupa njegovi volji, smiselnosti njegove ljubezni. Še bolj nelogično je, da se želi srečati s svojimi rablji in jim dati priložnost, da ga sprejmejo. Zaveda se, da ne bo lahko, saj prav nič ne spominja, da bi bil lahko gospodarjev sin. A tudi to ima svoj namen. Bi lahko sploh storil drugače? Če bi pridrvela vojska bi bil vsak uverjen, da je gospodarjev sin. On pa jim pusti svobodo, da res pri sebi premislijo ali je on pravi, da res v sebi spoznajo in ga iz popolne svobode sprejmejo. Vsakršen očiten znak, ki bi nakazoval na to, da je gospodarjev sin je v tem trenutku zakrit pot modricami in ranami, ki jih je prejel prej. Tu res pride na vrsto zaupanje. Prav res je v ozadju popolna svoboda, da se odločiš.
Približuje se prvi hišici. Povsem potiho, čeprav je okoli množica. Počasi, v tišini, skorajda slovesno pristopa. Z vsem spoštovanjem. Zares, prav zares veličina je, da v takem položaju, ko doživlja popoln »ne« njemu in njegovemu očetu, s takim občutkom prihaja pred vrata. Tam se ustavi in čaka.
Kaplje vmes padajo. Bo bil lastnik te hišice zmožen ga videti. Čuti, da se nekdo nahaja pred njegovimi vrati, pa vendar si ne upa, da bi jih odprl. Zbal se je zase. Prepričuje se, da ne ve, da je nekdo zunaj. Da ni vreden, si pravi. Pa to ni tista ponižnost srca. Ne, to je v resnici napuh, saj je nevrednost le laž. Misli si, da ne potrebuje ne sina, ne njegovega očeta, ne njune ljubezni.
Komentarji
Objavite komentar