Meditacija ob molitvi O, Gospa moja

O, Gospa moja … Gospa. Kako oddaljen mi je na prvi pogled ta izraz. Moja gospa. Vse dokler se ne spomnim nje, gospe iz našega bloka. Gospe v polnem pomenu besede. Vedno urejena, navadno v sivi obleki, z malo torbico, negovanimi sivimi lasmi, malce sključeno držo, a še vedno elegantno, z nasmehom na ustnicah in vprašanjem, pri katerem se ni skril primorski naglas: »Kako kaj, Tevž?« Da, moja Gospa. Tista, ki jo vedno zanima, kako kaj Tevž … O, Mati moja … Mati. Mami. Tako sva dogovorila, Mami moja, ko sem s svojo mami sedel pred tvojim oltarjem na Brezjah. V jezi, žalosti in razočaranju, ker boj z boleznijo ni bil več mogoč, ker je moja mami morala prvič v življenju priznati poraz, sem ti rekel, če bo ona šla, boš ti moja Mami. In to si …  Tebi se vsega darujem … Kljub vsemu, pa sem še vedno otrok. V svoji naivnosti, želji, da bi popravil stvari, ki jih ne delam prav, ti obljubljam nekaj, kar si želim, a vem, da je težko dosegljivo. Prosim, vzemi me kot otroka, da si želim, da bi bilo v mojem življenju marsikaj drugače pa to ni. Prosim, mojo željo po darovanju tebi, vzemi kot pristen izraz tega, kar nosim v srcu in si ne velikokrat ne znam priznat … Da pa se ti vdanega skažem ti danes posvetim … Vidiš, tako vihrav sem ko majhen otrok. Vse sem pripravljen storiti, ta trenutek, samo da bi popravil svoje napake, da bi pokazal, da mi je žal! Da! Postoril bom vse česar nisem, da, da! Navdušen stopicljam v svojih besedah, tako kot majhen otrok, zaletavo. A ti ne potrebuješ mojega dokazovanja. Tebe zanimam jaz … svoje oči … Najprej moje oči. Te usmerjajo moj pogled. Oči, ki velikokrat ne gledajo z usmiljenim pogledom, oči, katerih pogled pogosto ubija, kdaj pa kdaj podcenjuje, pogled, ki ljudi ocenjuje, kot da bi bile stvari … Te oči ti posvetim … svoja ušesa … Nadalje ušesa. Usmerjajo moje zanimanje. Ušesa, ki velikokrat želijo slišati slabo o drugem, katerih zanimanje je pogosto, kaj lahko o človeku negativnega izvejo, kdaj pa kdaj tudi kar subjektivno pritrjuje mojemu mnenju, zanimanje, ki ljudi obravnava za manj vredne … Ta ušesa ti posvetim … svoja usta … Nato usta. Te usmerjajo moj govor. Usta, ki velikokrat govorijo zaničljivo, katerih govor je pogosto razdiralen, kdaj pa kdaj samohvalen, govor, ki ljudi ubija z besedami … Ta usta ti posvetim … in svoje srce … zanima te moje srce. Srce, ki je tolikokrat zakrknjeno. Trdo. Pravičniško. Neusmiljeno. Bije v tem ritmu. To svoje srce ti izročam, ki v svoji trdoti ne razume bolečine bližnjega, ki v svoji pravičnosti razsoja druge, ki v svojem neusmiljenju ne odpušča, ki bije v tem zakrknjenem ritmu s takim tempom, da dejansko ne bije več … sebe popolnoma vsega … Da, Gospa, Mati moja. Popolnoma vsega. Ker me je Bog ustvaril, ker me je pri krstu posvetil. Ker sem v svojem bistvu svet. Vem, da moje delovanje tega ne izraža. A ravno zato, se posvetim tebi ves, popolnoma. Ker si želim biti to, kar sem. Svet … ker sem torej tvoj, o dobra Mati … Ta resnica me tolaži vedno znova. Saj sem tvoj bolj kot si mislim. Ker sem bolj tvoj, kot si ti moja. Ker sem jaz sin in ti Mati in ne obratno. Ker ti misliš name, ko jaz ne mislim nate. Ker ti skrbiš zame, ko jaz ne zate. Ker me ti poznaš dlje časa, kot se poznam sam. Ker si Mati. Dobra Mati. Najboljša Mami … varuj me … Nisem več otrok. Veliko laže bi bilo, ko bi bil. Pa nisem. Laže zato, ker bi bolj iskreno izrekel besede varuj me. Sedaj pa sem samozavesten, močan, pogumen, vztrajen. No, spet nekaj kar ustvarjajo moja usta, a to naj bi bil. A moja samozavest ni v lažnem pogledu, ki ga ustvarjajo moje oči, ki bi rade videle, kar ni, moja ušesa, ki bi rada slišala, česar ni, moje srce, ki bije v svojem ritmu. Samozavesten sem, ker me varuješ, močan sem, ker se me spremljaš v mojem boju, pogumen, ker me spodbujaš in vztrajen, ker si vedno znova tam, ker si, dobra Mati … brani me kakor svojo last in posest … Besede znajo biti tako nemočne. Največkrat, ko se soočijo z močjo dejanskega življenja. Zato jih tvoja moč tako neizmerno presega. Da, brani me, kot last in posest, oprosti tem šibkim besedam, ampak, dobra Mati, brani me, ker sem tvoj, čeprav se velikokrat, tvoj otrok, tako ne obnašam, tako ne ravnam, tega ne zavem. A ti, ti si moja Mami, jaz pa sem tvoj sin. Ti me imaš rada bolj, kot te bom jaz mogel kdaj koli imeti. Ker sem veliko bolj tvoj, kot si ti moja … Amen.