VIII. Žene


Še eni izmed kačur se je približeval. Pred njo je bilo zbranih nekaj žena. Vse med njimi so bile matere. Prav vse so bile v joku. Čutile so z materjo njega, hkrati pa se je v njih porajalo vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi na njegovem mestu bil njihov otrok. Čustva so tako sama sprožila nevzdržen jok. Z rokami so si zakrivale obraz. Nekaj nežnih ročic je prekrivalo obraze, spet druge so bile zgarane in obtolčene. Težko so služile vsakdanji kruh. Tudi obrazi so bili različni med seboj. Eni shujšani in zgarani, drugi olepšani, tretji naveličani. Vse to so bile matere tiste vasi, ki so stale pred borno hišo, katere vrata so bila zaprta.
Počasi se jim je približeval. Občutek sem imel, da bolj bliže ko je bil, bolj nevzdržnejši je bil jok. Kot da bi hotele s solzami prekriti pogled na trpečega. Žena ima velik občutek za človeka in njegovo stisko. Mati še posebej zna zaznati bolečino. Zato je bil jok razumljiv.
Ustavil se je nekaj korakov pred njimi. Njegov pogled je bil pobešen, zazrt je bil v blato pod seboj. Spomnil se je nekoč žene, ki so jo hoteli kamenjati, pa so je preje pripeljali k njemu. Hoteli so, da bi bil razsodnik. On pa je pisal v pesek. Niso je obtožili, prav tako kot je ni obtožil on. Danes pa stoji pred zborom žena zazrt v zemljo, ki so jo namočile prekomerne solze neba. Dvignil je pogled in se zazrl prav vsaki izmed njih v oči. Njegov pogled, ravno tako kot takrat, ni vzbujal obtožbe. Se je pa zarezal globoko v srce. Predvsem materino. Razodeval je, da so njihove solze povsem nesmiselne. Naj vendar ne jočejo nad njim, ampak nad seboj in svojimi otroki. Zares težka je očetova beseda, zato so raje, kot da bi jim besedo podale, zaprle vrata pred njo. Tako sin še teže pride do njih, saj so mu zaprle vrata. Že res da stojijo zunaj, a vendar v obrambo svojih hčera in sinov. To je igra na vse ali nič.
Prav zares se jim je ta pogled usedel v srce. Ni jih obtoževal, puščal pa je tako korenite posledice. Vsaki posebej je pogledal v oči in ji izprašal vest. Razume, da so hotele kar najbolje za svojega otroka. Najlažje pa ni vedno najbolje. Zares težka je ta beseda in seže prav do globine srca.
Odšel je od tiste hiše.

Komentarji

Priljubljene objave