IX. Tretji padec


Bil je že ves izčrpan, četudi vas ni bila tako velika. Zdelo pa se je, kot da je obhodil ves svet, da se je ustavil pri slehernih vratih tega človeštva. Prav nobenega ni želel izpustiti v tej vasi, zares vsakemu je želel dati priložnost.
Prišel je do naslednje bajte, ki je bila ena najlepših v vasi. Zob časa je še ni načel, zelo urejeno je bila njena okolica. Postavljala se je med ostalimi hišami. Govorilo se je, da jo je pred kratkim podedoval nek mladenič, poleg nje pa je bil deležen še bogate dediščine. Nič mu ni manjkalo in užival je sleherni trenutek svojega kratkega življenja. Ker je bil že zelo izmučen se je s celim telesom naslonil na vrata. Bila so trdno zapahnjena.. Pripovedovali so mi, da je bil mladenič prav v tistem trenutku naslonjen na drugi strani vrat. To je bil zelo načelen fant, spoštovan zaradi svoje pravičnosti. Pravijo, da se je držal vseh zapovedi in predpisov ter da nikomur nikoli ni storil nič žalega. Vrata pa so vendarle ostala trdno zapahnjena. Vedela sta drug za drugega, da je vsak na enem koncu lesa. Tako malo je bilo potrebno, le zapah bi odstranil…
Sin ni več zdržal. Še tretjič se je zgrudil na tla. Omahnil je v blato, prav močno je bila sedaj že razmočena zemlja. Težko je že dihal, okusil je zemljo, ki je bila trdna in nerodovitna.
Zbral je še zadnje moči, da se je vzdignil, v želji da bi dokončal svojo pot. Mladenič je ostal na drugi strani, vrata pa še bolj zapahnjena. Ko bi jih le odprl. Nočem biti sodnik, a tako malo je potrebno. Tako majhen zapah je postal velik prepad med njima. Tako majhen zapah vedno znova postaja in ostaja prepad med nama…

Komentarji

Priljubljene objave