X. Razgaljen
Stopnjevali so se koraki in z vsakim je bil bliže koncu. Deževanje je postopoma ponehalo, dan pa se je bližal poldnevu. Obiskal je vsako hišo. Njegov konec se je vedno bolj uresničeval. Zdelo se je, da hoče narava v tem slovesnem trenutku umolkniti, kot da se bodo dogodile preveč svete reči. Veter ni premikal vejevja, z vsakim hipom je bil dež bolj nežen. Vse se je pripravljalo na te poslednje trenutke.
Prišel je do konca vasi. Tu je bila pot še posebej razmočena, vas pa najbolj neugledna, zanemarjena in zapuščena. Seveda tega ne bodo storili sredi vasi, ne, njegova obsodba je bila da ga izženejo, a to jim ni bilo dovolj. Na tem robu vasi so ga čakali vsi. Tudi tisti, ki so malce prej trdno zaprli vrata pred njim. Pa nekaj tistih, ki jih je spoznalo, da je gospodarjev sin. Zanimivo, da slednji niso bili navzoči iz strahu pred gospodarjem. Ne, tu so se znašli, ker so nekje globoko v sebi zaslutili, da se bo razodela prav tista nedoumljiva ljubezen o kateri jim je svoj čas govoril. Tega sicer niso razumeli, jih je pa nekaj pripeljalo do te točke, prav tako kot vse ostale. Prav vsi so bili navzoči.
Gledal je v tla, ni jim več želel gledati v obraz. Če bi jih pogledal, bi lahko to storil iz očitka. Pa tega ni hotel. Ni želel spreminjati njihove volje, ampak je želel vse kar je prejel od očeta dati njim na razpolago.
Začutili so njegovo nemoč Kot lačen lev skoči na svoj plen, tako so ga pograbili in z nekaj udarci, ki za to sploh niso bili potrebni, položili na tla. Strgali so njegovo obleko, razgalili so ga do obisti. Mogoče so se celo zbali, da ima pred njimi kaj skritega. Kako neumna je ta človeška logika, saj je bil tako izmučen, kako bi lahko sploh kaj storil. Seveda niso razumeli, da to že v osnovi ni bil njegov namen… ampak pustimo to.
Svoje izkazovanje moči so nadaljevali s tem, da so se ga lažno usmilili. Hoteli so, vsaj za kratko, potešiti svojo vest, zato so mu dali vina z žolčem mešanega. Rekel je namreč, da je žejen. In tudi tu se na žalost kaže, ta nerazumljivost človeškega zla. Po eni strani se zdi nekaj dobrega in na prvi pogled bi lahko zares mislili, da je tak njihov namen. Če bi gledal tako od daleč, bi jim prav gotovo verjel. V njihovih srcih pa je bilo zakopano sovraštvo do njega in njegovega očeta. Zato mu niso prizanašali niti v tem. Sicer pa bi ga težko odžejali, kot tista žena tam pri vodnjaku. On je namreč tisti, ki ima resnično moč, da odžeja.
Komentarji
Objavite komentar