XII. Smrt
Tako je sin žalostno končal svojo pot skozi vas. Bil je pribit. Povzdignili so ga od zemlje. Tragičen pogled, na nekoga, ki je hotel povedati, da gospodar ni nek zadrt oskrbnik, ampak da je ljubeč in dober.
Bil je povsem izmučen. Kasneje se je govorilo, da je kljub svoji izmučenosti uspel povedati nekaj slednjih besed. Med njimi je bilo tudi nekaj podobnega kot odpusti jim. Mislim, da so bile te besede namenjene njegovemu očetu. Zame so to povsem nerazumljive besede. Mar ne bi bilo laže, da bi prosil, da pošlje njegov oče svojo močno vojsko nad to vas in pokonča slehernega, ki se mu je uprl? Ta njegova ljubezen je šla do prav nerazumnega sklepa, da naj jim odpusti vse. Človeška logika poklekne pred njegovo, ki se tudi v teh trenutkih popolne predanosti ne pusti in vztraja pri izkazovanju svoje ljubezni.
Narava se je medtem povsem umirila. Ni bilo slišati niti šuma, tudi vetrič ni prav nič zapihljal. V totalen molk se je pogreznilo celotno stvarstvo. Le črni oblaki so se zgrnili nad njim v ogromno gmoto. Vse je bilo temno, kot da sonce ne bi sijalo in je tudi tu tema prevladala nad svetlobo. Ozračje je bilo neizmerno težko, zrak zatohel, kot pred poletno nevihto.
Gledali smo ga, ki je visel na tistem znamenju. Slavili so zmago nad njim in njegovim očetom. Le vprašanje časa je še bilo, kdaj bo končno klonil. Koliko moči mu je še ostalo? Naposled je le popustil pod neizmerno bolečino. Z močnim glasom je zavpil v nebo. Nebo mu je odgovorilo, kot da bi ga slišalo, z gromom, ki je bil tako močan, da ga zemlja nikoli dotedaj in poslej ni bila deležna. To je bil njegov zadnji dih. Glava je omahnila.
Niso bili povsem prepričani, da je dejansko umrl. Zato so mu prebodli stran, za vsak slučaj. Pritekli sta voda in kri. Zasmejali so se temu zanimivemu pripetljaju. Pač se niso zavedali, da je to prav tisti studenec žive vode o katerem je govoril.
Občinstvo se je hitro razkropilo. Potem ko so ubili njegovega sina so bili uverjeni, da bodo imeli mir pred njim. Kar se da hitro so odhiteli vsak v svojo kolibo in spet trdno zapahnili vrata. Pri sebi sicer niso bili mirni in to ni bilo tisto, kar so pričakovali. Pa kaj potem, možno da so se zmotili v svojih pričakovanjih. Zagotovo se bo tudi vest pomirila v nekaj dneh in takrat bodo lahko zaživeli povsem svobodno, brez misli na gospodarja, ki je toliko let bdel nad njimi. Bili so sami, a samosvoji. Tudi to je bilo nekaj.
Nekaj pa jih je ostalo tam. Ne bom našteval, kdo vse je bil med njimi, saj niti ni važno. Lahko je tudi vaša odločitev, kdo je bil med njimi, če želite.
Komentarji
Objavite komentar