XIII. Njeno naročje
Ko so ga sneli, so ga dali materi v naročje. Bil je to popoln občutek nemoči. Zapustila jo je vsa telesna energija. Sedela je tam na tleh, pri znamenju, s svojim sinom v naročju. Nikoli si ne bi mislila, da se kaj takega lahko zgodi njenemu sinu. Čeprav je globoko v srcu slutila, da se bo z njim končalo na ta način.
Njen obraz je bil skrušen in utrujen. Jokala ni več, zdelo se je kot, da ji je zmanjkalo solz. Oster meč se je zarezal v njeno materinsko srce. Gledala ga je v njegov izmaličen obraz. A njen obraz je razodeval še nekaj, človeškim očem povsem nerazumljivega. Če si ji dobro pogledal v oči, če si se res zazrl vanjo, si opazil nekaj neverjetnega. Njene žalostne oči so razodevale upanje. Neka iskrica se je zaiskrila v veri, da to ni konec. Moč pogleda je izkazovala popolno ljubezen do sina in očeta. In ni bilo to neko lažno upanje, da bo njegov oče že nekaj uredil. Ne, to je bilo upanje, ki je bilo zgrajeno na trdni veri. Ta vera pa prav tako ni bila nekaj fanatičnega in utopičnega, ampak je šla skozi kalvarijo dvomov. Gnala jo je ljubezen. Prignala jo je do sem, kjer ni bilo upanja, ni bilo več vere, še manj ljubezni. Seme v njej pa je vzkalilo, kaplje krvi so ga zalile in počasi se je razbohotilo v največje med drevesi. Močne in zdrave korenine upanja so rodile trdno deblo vere, ki je bilo sposobno prestati še tako močne viharje. Sadovi tega drevesa, ljubezen, ki nikoli ne mine. Menim, da se je tisti trenutek to drevo razraščalo v njej.
Tako nekaj nedoumljivega človeku. Pa vseeno ne nedosegljivega. Le popolnoma se je prepustila mati, odšla za njim in ga tu počakala. Ni naredila veliko, le izpolnjevala je njegovo voljo. Naredila je največ.
Komentarji
Objavite komentar