Cvetličar postane Klatež

VII. Drugi padec

Spet se je približeval eni izmed hiš. Naletel je na odprta vrata, pri katerih ga je čakal nek mož. Že od daleč je spremljal, kako se mu približuje. Bolj ko je bil bliže hiši, bolj je ta mož postajal nervozen. Njegov obraz je postajal iz koraka v korak bolj trpek. Sin je iskal na daleč njegov pogled, čeprav z vso muko, saj je bilo na njegov hrbet naloženo strašansko breme, ki se mu je vedno bolj zajedalo v ramena. Bil je že čisto blizu hiše, ko je mož stopil nazaj in z vso silo zaloputnil z vrati. Sin je padel po tleh.

Naredilo je to v njegovo srce globoko zarezo. Ljubilo je to njegovo srce, brezmejno ljubilo. Prav tako očetovo. In vendar je bil tako zavrnjen. Ni šlo za nerazumevanje, prav gotovo da ne. Človeško srce se je pač obrnilo stran. Rad bi našel opravičilo zanj. Prav res bi ga rad našel. Lahko bi rekel, da je bilo to srce naveličano. Morda je bilo preveč utrujeno od vsakdanjih skrbi. Ali pa je klonilo pod bridkim trpljenjem. Marsikaj bi lahko naštel. A ko si ga pogledal v obraz, tako nemočnega, izmučenega, pa vendar na tej poti, da pokaže kakšna je njegova ljubezen, da daje možnost tudi v zadnjih trenutkih, da ga sprejmeš…, ko si ga pogledal, so se vsi izgovori tako žalostno izjalovili. Prav v njihovem trpljenju se je hotel srečat z njimi. Tam na dnu, tam v blatu človeškega življenja. Tako je tudi logično, da sta bili možni le ti dve poti že povsem od začetka. Ali se v majhnosti, ki jo je doživel in prevzel nase z njim srečaš, ali pa zaloputneš z vrati svojega srca. In nesrečnež, ki sem ga opisoval, je storil prav to. Dokončno je zaloputnil vrata svojega srca.

On pa se ni obotavljal. Stopal je dalje, po tej naši poti skozi vas, obtežen še z enim bremenom nesprejemanja več.