V. Simon
Nadaljeval je svojo pot po vasi. Teža se je stopnjevala. To je bil velik boj, ki ga je bil tisti trenutek. Besede se lahko le približujejo občutkom,bolečinam, ki jih je doživljal, vendar nikoli ne bodo mogle zaobjeti vsega. Venomer se bodo bolj ali manj približevale in poskušale opisati neopisljivo.
Kar naenkrat se pred njim postavi mož z imenom Simon. Pokončno se je postavil predenj. Sin je bil sklonjen in ga sprva ni niti opazil. Potem je videl njegove noge, ki so bile vzravnane. Čutil je njegov ponos. Simon je bil namreč porinjen predenj, ni pristopil po lastni volji. Zato ga lahko razumem, da je stal vzravnano in čakal, da ga bo prosil pomoči.
Takrat pa se je zgodilo nekaj, kar ni pričakoval nihče. Sin je počasi, v mukah dvignil svojo glavo. Njegov pogled je iskal in naposled našel njegovega. Dvoje oči so se srečale. Le hip je minil in Simon, ki je bil prej tako samostojen, trden in nepopustljiv…, prav ta Simon se je ob tem pogledu zlomil in padel predenj na tla. Solze so mu zalile obraz, ves njegov ponos je izpuhtel, bil je pred njim kot navaden človek. Kako je le mogel pomisliti, da bi ga on prosil. Kako je njegove misli lahko tako prevzel napuh, ko pa bi vendar on moral njega prositi, če sme biti deležen njegovega bremena.
Nekaj časa je tako ležal pred njim in jokal. Zatem je zbral pogum, da se njegov pogled še enkrat sreča s pogledom tega nesrečnika, ki so ga gnali v smrt. Ni ga čakal le pogled. Čakala ga je sinova iztegnjena dlan. Solze so še kar prekrivale njegov obraz. Zbral je moči in segel v njegovo desnico. Njegov pogled je bil poln usmiljenja, prav nobene obtožbe ni čutil v njem. Simon je vedel, da bi si jo zaslužil, pa vendar je ni bilo. On je njemu pomagal vstati iz blata v katerem se je v trenutku znašel. Simon je našel novo zavetje in stopil z njim v korak.
Komentarji
Objavite komentar