Cvetličar postane Klatež

Svatba

Oblaki so se proti jutru počasi razkadili. Nebo se je razprlo in zarja novega dne je začela osvetljevati stvarstvo. Narava se je prebujala. Ena izmed tistih pomladi se je zgodila, ko je vse pripravljeno in je le vprašanje časa kdaj se bo vse razbohotilo v vsej svoji veličini. Drevesa so bila polna življenja, vse je poganjalo. Pot, ki je bila še dan prej polna blata je sedaj postajala vedno bolj zelena. Tudi živali so se prikazale, vse okoli je mrgolelo, ptice so prepevale svojo prvo hvalnico pomladi. Vse je bilo vedno bolj ožarjeno s soncem. Veličasten prizor vam rečem. V trenutku so se prižgale prav vse luči in ta katedrala stvarstva je iz temačne stavbe zaživela v živih barvah in v vsej svoji krasoti.

Tam na koncu vasi, kjer je še včeraj stalo znamenje, pa je stal on. Ta sin, ki je bil še včeraj mrtev, je danes, s svojimi ranami bil tam in se počasi bližal vasi. Nikjer ni bilo nobene vojske, ni kazal nobene jeze nad tem, kar so mu storili. Spet je šel od hiše do hiše. Nekatere so imele vrata še vedno trdno zapahnjena. Ponovno ni trkal, le naprej je šel.

Nekatere kamre pa so imele vrata priprta. Odprl jih je, povsem tiho. Tam je stal človek, majhen, premajhen, da bi razumel kaj se je pravkar dogodilo. Pogledal ga je v oči, brez besed, kot predprejšnji dan. Pravile so: pridi, greva na svatbo, k mojemu očetu. Pridi in poveseli se z menoj, kajti za mrtvega so me imeli. Mislili so, da je smrt slavila svojo zmago. Še sedaj me imajo za mrtvega in tu bodo ostali. Tvoja vera pa je vzdržala vso kalvarijo, do konca. Zato pojdiva sedaj na gostijo, k mojemu očetu. Miza je pripravljena in zaklal je pitano tele. Nadel ti bo oblačilo, ki si ga vreden. Najlepšo opravo kar jih premore. Obleka v kateri boš lahko v polnosti to kar si in za to kar si ustvarjen. Pridi, tvoj oče te čaka. Poklical te bo po imenu in objel, kajti izgubljen si bil in sedaj je njegovo veselje neizmerno. Nadel ti bo prstan v znak sinovstva. Skupaj sva bila tam v breznu in greha, skupaj pojdiva sedaj k njemu. K mojemu in tvojemu očetu, ki naju neizmerno ljubi.

Zanimivo je, kako povsem  nevsiljivo, vsak dan stoji pred našimi vrati, v tej isti vasi, borni in prazni, nekdo, ki ima obraz povsem krvav in telo izmučeno. Zanimivo je tudi, kako nas vsak dan prav tako nevsiljivo vabi k sebi na svatbo. A če smo pred njegovim trpljenjem dobro zapahnili vrata, je povsem možno, da se nam bo svatba kaj hitro izmuznila. Prehitro. Ne zamudimo torej njegovega nevsiljivega vabila na pot, ki prinaša življenje. Pridi, pojdiva na gostijo. Oče naju čaka.