Cvetličar postane Klatež

III. Prvi padec

On pa nekaj časa stoji tam pred njegovimi vrati in čaka. Tako srčno bi si želel spregovoriti mu, kako ga ima oče rad, pa tega ne more. Vrata so zaklenjena. Zakaj vendarle ni potrkal, se porodi vprašanje. Kot sem že rekel. Če bi samo potrkal bi s tem lahko vplival na odločitev tistega, ki se je skrival za temu vrati. Tega pa seveda ni hotel. Ne, do konca bo šel pa četudi je še tako nerazumljivo in nelogično. Prav do konca bo šel…

Tako nekaj trenutkov stoji in naposled pade. Teža je bila prevelika. Teža bremena, ki so mu ga naložili. Breme, ki sploh njegovo ni bilo, pa tudi od njegovega očeta ne. Molče si ga je naložil na svoje rame in sedaj je pod njim prvič klonil. Dež je padal naprej, kaplje so ustvarjale neznosen trušč.

Tudi v hišo se je slišalo, da je nekdo pred vrati padel. A lastnik se ni zganil. Vztrajal je pri svojem in vrat ni hotel odpreti. Je imel le prisluhe? Tudi tako bi si lahko razložil. Dejstvo, da pa je nekdo pred njegovimi vrati, pa je ostajalo. In tega se je zavedal.

Sin se je počasi pobral. V trenutkih ko je ležal na tleh si ni prav nič odpočil. Nasprotno. Še vzelo mu je nekaj moči, ko ga je vse skupaj pritiskalo k tlom. Saj veste kakšna je blatna pot, ko začutiš okus zemlje na jeziku in ko imaš občutek, da niti delček telesa ni več čist. Pa ne pozabimo, da so njegovo telo prekrivale modrice in rane. Pa mu je le uspelo, da se je pobral in odšel naprej. Za seboj je pustil revno kačuro, ki je sedaj zgledala še bolj osiromašena. Prav nič ji ni vzel, da ne bo pomote, vendar se je zdelo, kot da je sedaj ostala povsem prazna. Ena izmed tistih hiš, za katere ne veš prav točno ali sploh kdo še živi notri ali pa so jo zadnji prebivalci zapustili že pred leti. So lastniki mogoče prerevni, da bi hišo oskrbovali ali pa jih preprosto ni. Točno tako je zgledala tista hiša.

On pa se je vrnil na kolovoz. Z bremenom na ramenih. Njegov prvi obisk tako ni bil uspešen.