Pot skozi vas

UVOD

Sem v začetni dilemi. Ne vem ali bi povedal zgodbo, ali je to nekaj dejanskega… V svoji osnovi gre za povsem realno zgodbo, četudi je na prvi pogled nerealna. Tista vas mi je ostala v spominu in v teh dneh, med premišljevanjem, je ponovno stopila v ospredje. Kako zanimivo, da ti včasih stopi v ospredje neka misel, ki si jo že popolnoma pozabil, povsem nehote. Pojavi se kot da je še povsem sveža in nova. A vendar je ta misel že sama na sebi stara. Ne le časovno, ampak samo okolje je arhaično in rustikalno.

Kakorkoli že, verjamem da je moja pisarija aktualna. Pravzaprav to ni zgodba. Je pripoved. Nekaj bom dodal, pri-povedal, nečemu kar je bilo že večkrat povedano.

Tista vas je bila majhna in zanikrna. Le nekaj revnih hiš je imela, ki pa niso bile nič kaj prida. Skozi je vodil kolovoz, ki je bil v deževnih dneh težko prevozen. Ena izmed tistih zanemarjenih vasi pač. Naseljena niti ni bila tako slabo. seveda je včasih veljala za eno glavnih vasi tod okoli, pa so ljudje postopoma pozabili nanjo. In tako je postala zanikrna.

Bilo je dopoldne, vlaga se je razprostirala po vseh prostorih bornih kačur, saj je že nekaj dni deževalo. Temačno je bilo ves dan in nikomur se ni zazdelo, da bi zapustil svoje bivališče, pa naj si bo zaradi še tako pomembnega opravka.

Vonj, ki se je razlegal okoli je bil nekako zatohel. Težko ga opišem, ampak zagotovo ga vsak pozna. Tisti vonj po vlažnem, za katerega ne veš ravno ali ti v resnici preseda ali pa ti je vseeno nekje v globini dejansko všeč. V zraku je bilo čutiti nekaj težkega, kot da bi se tisti dan in tisto uro vršila smrtna obsodba sveta. Skorajda nemogoče je bilo pomisliti, da se bo tudi ta občutek končal in da je možno, da bo zarja novega dne prinesla življenje.

Blatno je bilo tako, da si se z vsakim korakom malce bolj ugreznil v zemljo. S tem je postajala hoja še težja. Čutil si vsak korak posebej, noge so se ugrezale.

In ravno tisti dan in tisto uro, je šel skozi prav to vas, popotnik. Vedel je, da bo hoja mukotrpna. A če se je hotel srečati s tistimi ljudmi, je to lahko storil le na ta način, da jih je srečal v tem kar so. Vsak korak je bil težak, po celem životu so mu tekle kaplje.

Na tem mestu, naj takoj omenim, da je popotnik vse ljudi, ki so živeli v vasi, do potankosti poznal. In oni so poznali njega. Njegova želja je bila, da se sreča z vsakim še enkrat, preden bo primoran zapustiti vas. Zakaj je do to tega prišlo, bom povedal kasneje. Tu naj raje povem na kakšen način se je hotel srečati z vsakim. Ker je bil namreč obsojen si ni dovolil, da bi kogarkoli motil pri njegovih vsakdanjih opravilih. Prav tako tudi ni zahteval, da bi mogoče premislili obsodbo, ali kaj takega. Hotel je le komajda slišno pristopiti k durim vsake kamre, nekaj časa tam postati in pustiti možnost, da jih lastnik sam odpre.