Truplo, ki to ni

 V grob je bilo položeno truplo. Grob je bil zapečaten. Človekovo zagotovilo, da v grob ne bo vstopal. Da se v to smrt, ki jo je po človekovem delovanju povzročilo zlo, ne bo vmešaval. Četudi jo je povzročil, kot prvo smrt, ko sta Adam in Eva, Bogu rekla ne. Človeška pravičnost je naredila svoje in to je bila zadnja posledica Pilatovega umivanja rok. Pravični, je bil po človeških merilih pravičnosti, pravično pokopan, še več, s stražo človek poskrbi, da ne bi prišlo do zvijače. A tu se zgodi odločilen preobrat.

Bog, ki je Pravičnost sama, zagotovi, da to truplo ne bo trohnelo, po zakonih pravičnosti, ki si jih je človek v Edenskem vrtu izbral sam. Človeka, ki ga je sam ustvaril in Sina, ki ga je poslal, mazili po delovanju Svetega Duha, ki oživlja. Znotraj groba, ki je zapečaten, s človeškimi merili pravičnosti.

Logika Božjega usmiljenja in ljubezni razbije človeška merila. Grob je zato prazen. Izgubi svoj prvoten namen. Ni več kraj žalovanja, pač pa najprej čudenja in nato veselja. Ker usmiljenje in ljubezen razbijeta trdno, zapečateno skalo. Ker ima pravičnost Boga svoje globlje temelje, ki jih človek težko razume. Temelja usmiljenja in ljubezni.

Truplo, ki to ni, živi. V vseh naših slabostih. Kajti, po merilih pravičnosti, ki jih je postavil človek, smo vsi pred vsemi, krivi za vse (Dostojevski). A Bog ravno ta trupla uporablja, za to, da bi mogel delovati. Morilca Mojzesa, Davida in v novi zavezi Savla. Ta trupla vživi, da se izpolni: Zato prerokuj in jim reci: »Tako govori vsemogočni Gospod: ‚Glejte, odprem vaše grobove in vas, svoje ljudstvo, izpeljem iz vaših grobov in vas privedem v deželo Izraelovo.« (Ezk 37, 12)

Truplo, ki to ni, je oživelo. Moje in tvoje. Kristus je vstal. Zares je vstal.

Foto: Bohkov kotek