Cvetličar postane Klatež

I. OBSODBA

Če hočem povedati, zakaj je bil ta popotnik pravzaprav obsojen, moram nujno predstaviti vso predzgodovino sojenja. Gre namreč za dolg proces, ki se je vil proti njemu in proti njegovemu očetu. Proces, katerega epilog je viden tudi danes, katerega obsodba je trenutno stanje.

V začetku je bilo namreč tako, da je neki posestnik zbral ljudi v svoji vasi. Bil je ljubeč in pustil jim je, iz svoje prekomerne radodarnosti, da so se naselili pri njem. Želel si je, da bi bil svojimi najemniki ves čas v dialogu. A tudi glede tega jim je dal popolno svobodo. Nič ni zahteval od njih. Res si je želel, da bi bili srečni.

In takrat v začetku, zemlja in vas, ki sem ju opisal, nista bili tako borni, kot je sedaj. Ne, to je bil res kraj sreče in veselja. Gospodar je dal človeku celo nekaj dobrohotnih napotkov, kako bi lahko kar najbolje udejanjil svojo srečo. Res si je želel dialoga z njim.. V občevanju z vsakim priseljencem mu je hotel izkazati svojo dobroto in naklonjenost. Rekel je: »Vse moje, je tvoje.« Vendar si vso njegovo naklonjenost lahko spoznal le v dialogu z njim.

Človek, ki se je naselil v bližini, pa se je odločil drugače. Seveda, imel je tudi to možnost, da se ne odloči za svojega gospodarja, pač pa da mu obrne hrbet in zaživi po svoje. S tem je počasi pridobil občutek, da je sam gospodar. In to je bil že zametek obsodbe.

Gospodarju je bilo težko. Na vsak način je hotel pokazati svojemu najemniku, kako rad ga ima. V vas je pošiljal različne služabnike, a nobenega niso poslušali. Naposled je poskusil še z zadnjo možnostjo. Poslal je svojega sina. Ta se je naselil v vasi. Že takoj na začetku mu je nekaj ljudi nasprotovalo. Nekateri pa so le prisluhnili njegovim besedam, v katerih jim je razodeval ljubezen svojega očeta. Razkorak med enimi in drugimi pa je bil vedno večji. Nekaj jih je bilo resda takih, ki niso mogli spoznati, da je on gospodarjev sin. A največ jih je bilo takih, ki tega niso hoteli spredvideti.  Vse skupaj je naposled pripeljalo tako daleč, da so se ravno ti odločili, da se bodo gospodarjevega sina znebili.

Nekakšen proces je bil proti njemu in še danes se ne ve točno, česa so ga dolžili. Bojda je bilo ravno to narobe, da je bil gospodarjev sin. in potemtakem, tako kot njegov oče, med njimi ni imel mesta. Oče je računal, da se kaj takega lahko pripeti. A vedel je, da je to edini način, da jim povsem svobodno in dobrohotno pokaže, kako rad jih ima. S sinom sta bila namreč eno.

Obsojen je bil na smrt. Ne le da so ga izgnali iz svoje vasi, tudi življenje mu bodo vzeli, kajti zagotovo ne več priti nazaj. Tako bo najbolj učinkovito, da ga ubijejo. Ne kar tako, potem ko so ga pretepli in prebičali, se je moral še zadnjič sprehoditi skozi vas.

Molče je sprejel njihovo obsodbo, njihove udarce, zaničevanje. Vse v popolni tišini. Kot sem rekel je lilo, pot skozi tisto brezno je bila težka. Nič si je ni olajšal. Prav do vsakega bo šel, prav do vsake kačure bo pristopil, prav vsakemu hoče dati možnost, da ga sprejme. Kot je oče vsakemu dal možnost, da povsem zastonj prebiva pri njemu, tako hoče dati sin vsakemu možnost, da se odloči za njegovega očeta. Nikogar noče izpustiti.