IV. Mati
Ko majhen otrok sreča svojo mater mu srce zaigra in želi si steči v njen objem. Z vso silo se požene proti njej, da ne bi izgubil niti sekunde. Saj si lahko predstavljate kako nepopisno je veselje otroka, ko se mati, ki je nekaj časa ni bilo, vrne domov. To je tako pristno veselje, da bi ga bilo nemogoče zaigrati. Povsem nemogoče, da bi bil nasmeh, ki se pojavi na ustnicah otroka, zlagan. Vez, ki veže otroka in njegovo mater je, vsaj zame, skrivnost. Nekaj, kar vemo, da obstaja, pa se pri vsakem razlikuje. Ta vez je zato toliko lepša in pristnejša. Ta vez je s tem, ko je za vsakega tako posebna, toliko bolj resnična.
Ko je hodil naprej po vasi je ob poti videl tudi njo. Ni mogla skriti svoje zaskrbljenosti zanj. Že zdavnaj je zaupala njegovemu očetu, da je to kar dela, zares prav. Materinska vez ji sicer ni dopuščala, da je ne bi obkrožala množica dvomov. Prepustiti otroka v tistem trenutku je bilo nekaj najtežjega. Ko pa bi ji vendar zagotovo tudi sam rad pritekel v objem, se nasmejal in občutil njeno varnost.
Tako malo njene pozornosti bi potreboval, da bi napolnil vse svoje hrepenenje tudi po njeni materinski ljubezni. Tega pa ni storil. Tudi njej je pustil popolno svobodo. Ni stekel k njej, ni se predal varnemu objemu. Stopal je naprej po poti, ki so mu jo določili in to korak za korakom.
Ona pa je še kar stala tam in jokala. Globoko v njenem srcu, tam kjer je premišljevala o največjih skrivnostih in stvareh, prav v tisti globini se je rojevalo upanje. Upanje, ki je izviralo iz ljubezni, ki jo je občutila od njega in iz vere, ki jo je mela vanj. To upanje jo je, ob vseh solzah, čisto malce, pa vendar, obdajalo z nekim mirom. Čeprav ni mogla sprejeti nobene izmed njegovih ran, še manj težo bremena, ki mu je bilo naloženo. Toda to ne more biti konec. To ne more biti vse. Nekaj nepopisno lepega se bo zgodilo.
To ni bila neka prazna zaverovanost, prav gotovo ne. Ko je prehodila goro dvomov v sebi, ko je prehodila takšno bolečino, da je videla svojega sina v takšnem stanju, ko mu ni mogla več ponuditi varnega objema in zavetja…takrat je prispela do najgloblje točke, kjer je tudi ona v tišini sprejemala njegovo odločitev in njegovo pot. In ker je vedela, kakšna je očetova ljubezen, jo je ta tišina navdajala z upanjem. Tu se ne bo končalo.
Komentarji
Objavite komentar