Srečal sem Boga (4.)

Stal sem tam. Pravzaprav samo stal. Človek more ne-misliti. Izkusil sem to. Lahko bi mi dal v roke pisalo in papir, pa bi ne mogel spisati nič. Verjetno ker sem zrl niču v oči. In četudi so bile misli, so bile nemišljene, neosmišljene in zatorej nesmiselne. 

Nekaj trenutkov sem stal in zrl. Telo se je nato uprlo. Telo ne more zreti svojega konca. Več kot očitno za to ni bilo ustvarjeno. Zato se telo upre. Zareže te močna bolečina, kot da bi skozi tvoje telo šinil nič in te skušal posrkati vase. Kot da te želi vzeti samemu sebi.

Nato telo spregovori. Zapoje najlepšo žalostinko, ki jo premore svet: solzo. Ta je najbolj iskrena, najbolj ljubeča, zato najplemenitejša. Pesem solza, ko se srce trga in para, je pesem, ki jo telo zapoje in zaigra. 

Še naprej stojim in zrem v tišini in poltemi sobe. Kakšna nemoč telesa, tega mrtvega telesa pred menoj. Zrem in izkušam svojo šibkost in majhnost. Ni sile sveta, ki bi temu telesu obudila življenje. In vse bi uporabil, da bi to storile. A te sile ni. Je le šibkost in majhnost človeka.

Nato sem pokleknil. Pokleknil sem pred tem templjem Svetega Duha. Pokleknil sem pred porušenim templjem, ki je bil onečaščen in oskrunjen, saj je smrt dobila bitko z življenjem. In tam me je čakal …

… v največji odsotnosti tiha prisotnost, v  največjem nesmislu Smisel sam …

… kakšna bolečina ob tem razdejanju, kakšen krik po rešitvi, krik tišine, saj ne bo več besede … in vendar Beseda sama …

… sredi nemogočega Mogoče in sredi nezmožnega Vsemogočnost …

… in tiha iskrena prošnja …

… Zbudi svojo moč in pridi, da nas rešiš! (Ps 80,3) …

… to je tvoj tempelj … in moja nemoč, moja bolečina, moja ljubezen … v obličju, ki ni več obličje, zato iščem Tvoje obličje …

…  povrni se, ozri se z nebes in glej, in obišči to trto! (Ps 80, 15) ...

… Varuj njo, ki jo je zasadila tvoja desnica, sadiko, katero si si okrepil! (Ps 80,16) …  

… in plamen četrte sveče, ki počasi, a vztrajno odkriva skrito obličje Bližnjega, s tem, ko nemogoče postaja mogoče …