O vratih

Zapis za prilogo Bodi človek, časnika Novi glas:

Pridružil sem bom seriji novinarjev, kolumnistov, mislecev, predvsem katoliških, ki v teh dneh vztrajno polnijo različne, bolj ali manj bele, strani z zapisi o vratih, o svetih vratih. Bil sem opozorjen, da vsi to počno in da bo moj zapis zgolj eden izmed mnogih. Pa vendar ne morem mimo, ne da bi »odtipkal« še svojega, četudi je največji absurd tega dela ravno v tem, da z modrovanjem ne morem doseči namena, ki ga nosijo v sebi sveta vrata. 

Vrata so simbol. Simbol je lahko razumljiv, lahko ga ne razumemo, če pa ga razumemo, je vprašanje, ali ga upoštevamo oz. ponotranjimo. Cestno omejitev razumemo vozniki, seveda tudi tisti, ki ne vozijo, ampak našel bi se kakšen triletnik, ki tega simbola ne bi razumel. Razumemo, a vprašanje, če ponotranjimo, kar pomeni: ko vidim znak za omejitev hitrosti, nič ne premišljam, ampak sam od sebe znižam hitrost. Če se vrnemo k vratom, so v resnici tako banalen simbol, da ga vsi razumemo, a o njem ne razmišljamo, ga težko ponotranjimo, saj so za razliko od preteklosti, ko je bila kakšna čumnata tudi brez vrat, sestavni del našega življenja. Kaj naj bi pravzaprav sploh ponotranjili, da bomo ob pogledu na sveta vrata samodejno »spremenili hitrost«? Všečna mi je prva definicija vrat, ki jo ponuja naš Slovar: odprtina v zidu, steni, ki omogoča dostop v notranjost česa. Pojdimo po korakih, kot pri znakih, kjer najprej pogledamo obliko, potem vsebino in nato pridemo do dejanja. 

Najprej so vrata nekakšno nasprotje zidu. Razbijajo ga, rušijo njegov pomen. Če zid na nek način varuje, pregrajuje in omejuje, so vrata šibka točka zidu, hkrati pa tudi vstopna točka. Odprta vrata vabijo, zaprta pač ne, pa vendar dopuščajo možnost vstopa, kar je seveda odvisno od več dejavnikov. Zid lahko samo preplezaš, s tem pa postaneš tat, vsiljivec, nepovabljen gost. Vrata pa so vedno neke vrste možnost za vstop. Sveta vrata tako najprej vabijo, razbijajo stene predsodkov, ki jih premore naša Cerkev kot skupnost verujočih. Sveta vrata so absolutizacija Jezusovih besed, kjer nalašč opuščam prilastkov odvisnik, ki sicer sledi: »Pridite k meni vsi, … « (Mt 11,28). Pridite prav vsi, vrata so odprta. 

Vrata nadalje omogočajo dostop v notranjost česa, v njegovo bistvo, v srce. Odprtje svetih vrat na dan, ko se je končal II. Vatikanski koncil, torej moremo razumeti v smislu: omogočen vam je vstop v usmiljeno skupnost verujočih, v usmiljeno Cerkev. Koncil je namreč odprl bogastvo zavedanja, da smo Cerkev vsi verniki, da smo vsi, kleriki in laiki, povabljeni k svetosti in sedaj moremo reči, da je ta svetost bistveno povezana z usmiljenjem. Vrata torej simbolno omogočajo vstop v to skupnost. 

In sedaj pridemo do tistega absurda, ki sem ga omenjal na začetku. Slovar izrecno tega ne omenja, a če vrata omogočajo dostop, potem mora biti nekdo, ki mu je ta dostop omogočen. Vrata kot simbol so notranje neizmerno povezana z usmiljenjem. Kajti tudi usmiljenje potrebuje nekoga, ki se ga lahko usmili. Usmiljeni Samarijan ne obstoji brez pretepenega človeka, usmiljenega očeta ni brez izgubljenega sina. Božje usmiljenje potrebuje mene, da se me lahko usmili, in vrata potrebujejo mene, da vstopim. Zame bi bilo torej bolje, da bi uredniku oddal prazen list papirja in se odpravil k najbližjim vratom. Ravno zato jih imamo premierno po vseh stolnicah ter drugih cerkvah, da bi mogli vstopiti v notranjost, torej v usmiljeno Cerkev, v kar se da velikem številu. Odprta vrata nimajo pomena, če ne vstopim skoznje, v notranjost, v usmiljeno Cerkev, vrata me potrebujejo. 

Z zapisom sem morebiti pripomogel, da sem komu odstrl pomen svetih vrat v tem letu usmiljenja. Samo pri sebi pa morem doseči, da bom ponotranjil pomen vrat, ki je v tem, da jaz, ki sem potreben usmiljenja nebeškega Očeta, vstopim v notranjost, v našo skupnost verujočih, v Cerkev. Ne morem doseči, lahko pa upam, da se pri teh vratih srečam s teboj.