Srečal sem Boga (1.)
Malce z zamudo, morebiti celo malce namenoma. Letošnja adventna zgodba.
Zame je bila to le še ena izmed tistih navadnih nedelj, vsaj tako sem jo doživljal, ko sem se že skorajda v naglici odpravljal od doma. Kovanec sem še stisnil v žep, da ga bom kasneje lahko odvrgel v pušco. Ob vstopu v cerkev se ozrem po borno zbranem občinstvu. Večina še raje tekmuje s časom kot jaz sam. Zasedem mesto, kjer se že dlje časa počutim domače. Poleg tega, da so te klopi bolj prijetne za sedenje imajo prednost tudi v tem, da nudijo kar dober pregled nad udeležbo. Mimo mene že začenjajo vstopati zamudniki, nad katerimi se tako rad hudujem. Priznam, zavijanje z očmi mi ob tem ne dela preglavic. Da, spoznali ste. Farizej sem. Svojega farizejstva se danes zavedam. Takrat, tisto nedeljo, se ga še nisem.
Zamujajoči še kar kapljajo eden za drugim. Hkrati drdram obrazce, ponavljam že osvojene kretnje in si v glavi ustvarjam profile teh ljudi. Sodba na sodbo. Namesto z blagoslovom jih obkladam ... priznam, tudi te besede si ne upam izreči. Sem farizej. Tisti trenutek se še trkam po prsih in izgovarjam svoje kesanje z besedami, votlo srce pa obžalovanja ne čuti, to prazno srce napolnjujejo misli o grešnosti drugih.
Svojo pridigo sem tako spisal še pred začetkom besednega bogoslužja. To zelo rad počnem. Sem tudi pismouk ali pa učitelj postave, kar želite. Na nek način sem to poklicno. In moja pridiga je bila definitivno boljša od tistih, ki smo jih ponavadi slišali. V moji, da, v moji ni manjkalo napotkov o spreobrnjenju, o pohujšljivem življenju, ki se ... da, bodimo iskreni, da se včasih kaže tudi z zamujanjem. Farizej sem, zato rad povem v čem se drugi motijo in to je bilo gibalo mojega razmišljanja, mojega triumfa pravovernosti, ko je moj neizmerni napuh že slikal na moji glavi venec več vrednosti. Vse dokler ni prišel tisti trenutek ...
... ko sta vstopila ... poslednja med zamudniki ...
... mladostniški fant in njegova sestrica. On v trenirki in sploh zanemarjeno napravljen, verjetno zadnji trenuek vržen s postelje. Nevešč obnašanja v cerkvi, za trenutek se je zdelo, da ga celo ona bolj vleče za roko, kot on njo. Pospremil jo je do mesta za otroke, potem pa se ni več znašel v iskanju mesta zase. Levo in desno, vse zasedeno, zanj ni prostora. Na njem teža vseh naših pogledov, obsojanj. Predvsem mojega. Ker sem, da, farizej sem. Takrat pa na to trdo in neusmiljeno srce pade beseda usmiljenja ...
... Svoja pota, Gospod, mi pokaži,
in svojih steza me nauči! Vôdi me v svoji resnici ter me uči,
saj si ti Bog, moj rešitelj;
in v tebe vedno upam! (Ps 25,4-5) ...
... te besede sliši moje trdo in neusmiljeno srce ... da, prav zares jih sliši in vidi ...
... ob meni oče, v njegovem naročju hči, oklepa se ga z zaupanjem ...
... jaz pa sem srečal Boga. Videl sem ga, kako nosi to dekle. Opazil sem ga v mladeniču, ki je pripeljal svojo sestrico ...
... videl sem, kako Gospod nosi te nežne duše, ki se iskreno in zaupljivo oklepajo Njega, ne da bi to vedele ...
... Gospod je zaupen s tistimi, ki se ga bojé, (Ps 25,14) ...
... še more slišati moje, sedaj že manj trdo in manj neusmiljeno srce ...
... ker sem srečal Boga, kako je k sebi pripeljal svoje otroke ...
... farizej in plamen prve sveče, ki mu počasi odkriva veličino Bližnjega ...
Zame je bila to le še ena izmed tistih navadnih nedelj, vsaj tako sem jo doživljal, ko sem se že skorajda v naglici odpravljal od doma. Kovanec sem še stisnil v žep, da ga bom kasneje lahko odvrgel v pušco. Ob vstopu v cerkev se ozrem po borno zbranem občinstvu. Večina še raje tekmuje s časom kot jaz sam. Zasedem mesto, kjer se že dlje časa počutim domače. Poleg tega, da so te klopi bolj prijetne za sedenje imajo prednost tudi v tem, da nudijo kar dober pregled nad udeležbo. Mimo mene že začenjajo vstopati zamudniki, nad katerimi se tako rad hudujem. Priznam, zavijanje z očmi mi ob tem ne dela preglavic. Da, spoznali ste. Farizej sem. Svojega farizejstva se danes zavedam. Takrat, tisto nedeljo, se ga še nisem.
Zamujajoči še kar kapljajo eden za drugim. Hkrati drdram obrazce, ponavljam že osvojene kretnje in si v glavi ustvarjam profile teh ljudi. Sodba na sodbo. Namesto z blagoslovom jih obkladam ... priznam, tudi te besede si ne upam izreči. Sem farizej. Tisti trenutek se še trkam po prsih in izgovarjam svoje kesanje z besedami, votlo srce pa obžalovanja ne čuti, to prazno srce napolnjujejo misli o grešnosti drugih.
Svojo pridigo sem tako spisal še pred začetkom besednega bogoslužja. To zelo rad počnem. Sem tudi pismouk ali pa učitelj postave, kar želite. Na nek način sem to poklicno. In moja pridiga je bila definitivno boljša od tistih, ki smo jih ponavadi slišali. V moji, da, v moji ni manjkalo napotkov o spreobrnjenju, o pohujšljivem življenju, ki se ... da, bodimo iskreni, da se včasih kaže tudi z zamujanjem. Farizej sem, zato rad povem v čem se drugi motijo in to je bilo gibalo mojega razmišljanja, mojega triumfa pravovernosti, ko je moj neizmerni napuh že slikal na moji glavi venec več vrednosti. Vse dokler ni prišel tisti trenutek ...
... ko sta vstopila ... poslednja med zamudniki ...
... mladostniški fant in njegova sestrica. On v trenirki in sploh zanemarjeno napravljen, verjetno zadnji trenuek vržen s postelje. Nevešč obnašanja v cerkvi, za trenutek se je zdelo, da ga celo ona bolj vleče za roko, kot on njo. Pospremil jo je do mesta za otroke, potem pa se ni več znašel v iskanju mesta zase. Levo in desno, vse zasedeno, zanj ni prostora. Na njem teža vseh naših pogledov, obsojanj. Predvsem mojega. Ker sem, da, farizej sem. Takrat pa na to trdo in neusmiljeno srce pade beseda usmiljenja ...
... Svoja pota, Gospod, mi pokaži,
in svojih steza me nauči! Vôdi me v svoji resnici ter me uči,
saj si ti Bog, moj rešitelj;
in v tebe vedno upam! (Ps 25,4-5) ...
... te besede sliši moje trdo in neusmiljeno srce ... da, prav zares jih sliši in vidi ...
... ob meni oče, v njegovem naročju hči, oklepa se ga z zaupanjem ...
... jaz pa sem srečal Boga. Videl sem ga, kako nosi to dekle. Opazil sem ga v mladeniču, ki je pripeljal svojo sestrico ...
... videl sem, kako Gospod nosi te nežne duše, ki se iskreno in zaupljivo oklepajo Njega, ne da bi to vedele ...
... Gospod je zaupen s tistimi, ki se ga bojé, (Ps 25,14) ...
... še more slišati moje, sedaj že manj trdo in manj neusmiljeno srce ...
... ker sem srečal Boga, kako je k sebi pripeljal svoje otroke ...
... farizej in plamen prve sveče, ki mu počasi odkriva veličino Bližnjega ...
Komentarji
Objavite komentar