Srečal sem Boga (2.)
Bil je eden izmed tistih sivih, turobnih,
ničvrednih zimskih dni, ko mraz in megla udarita v nižino. Mesto je postalo
brezbarvno in smukal sem se mimo brezobraznih ljudi, ki so kot nalašč vsi drli
proti meni, tako da sem se moral v svoji vljudnosti umikati zdaj enemu, zdaj
drugemu. Že od daleč sem uzrl svojo številko trole, ki jo je nosil avtobus,
eden izmed tistih, za katere sem se vedno znova vpraševal, zakaj sploh še
smetijo po naših cestah. Nabito polna trola, ki je kar puhtela, ko sem vstopil,
prostega sedeža seveda nisem našel. Že vstopil sem z mržnjo in studom, s slabo
voljo, ki sem jo tisti dan prenašal s seboj. Nedaleč od mene, kot nalašč,
skupina najstnikov, zaprtih v svoj svet, ki ne pozna osnovnega bontona, kot da
so sami na avtobusu, vsi smo morali prenašati njihova modrovanja in poslušati
glasbo iz zvočnika, ki so ga imeli s seboj. Poskušal sem jim izkazati svoj
gnev, ki sem ga čutil, z ostrimi pogledi, ki sem jih usmerjal v njihovo smer, a
kaj, ko se nihče ni zmenil zame. Nekaj postaj kasneje, ko se je avtobus
vendarle malce izpraznil, sem dobil somišljenika, ki je prav tako preziral
nadobudno mladež. Sedel je poleg mene in verjetno bi se z njim celo zapletel v
pogovor, če ne bi tako izrazito zaudarjal. K sreči se je kmalu odločil za
izstop, seveda ni šlo, da me ne bi s svojim cekarjem, ki ga je do tedaj
pestoval v naročju, nehote sicer, butnil, tako da sem preštel, da imam še vsa
rebra. Njegovo opravičilo sem pospremil z ironičnim nasmeškom. Mladina je bila
še kar glasna, ušesa je imela še vedno zaprta za moje glasno pokašljevanje, ki
je bilo namenjeno prav njim. Premetavalo me je po lesenem sedežu, tako da sem
poleg reber čutil še vse ostale kosti. Ceste, ki jih venomer krpajo, a nikoli
ne zakrpajo, sem si mislil. Piko na i je dodal šofer, ki je bil malce na levem,
malce na desnem pasu, sunkovito je ustavljal in še sunkoviteje je speljeval, za
to pa si je prislužil prenekatero kletev mojih misli. Prav vsega sem imel
dovolj in čakal sem, da že končno dospemo do te zadnje postaje. Naenkrat zabrni
telefon, eden izmed tistih klicev, ko se najraje sploh ne bi oglasil. A naj bo,
dvignem in začnem razgovor v želji, da bi ga čim prej končal. Pomagalo ni tudi
nekaj vljudnostih fraz, ki sem jih prejel s strani sogovornika, in ker so se
dotikale mojega nedavnega dela, ki sem ga opravil z odliko, so malce nahranile
moj napuh, a moje zagrenjenosti niso odpravile. Še vedno sem iskal načine, kako
kar najhitreje končati nepomemben pomenek. Avtobusar je še enkrat več krepko
stisnil zavoro, moj nahrbtnik je dobil krila, sam pa sem komajda ubranil
pritisk, da nisem začutil še druge polovice reber. Preko sprednjega stekla zrem
v rdečo, ki nas je ustavila, nato pa podzavestno z roko obrišem orošeno šipo na
svoji desni, ob tem pa še vedno vljudnostno odgovarjam svojemu sogovorniku.
Ozrem se skozi napravljeno »okence« in v avtu, ki je stal na drugem pasu, uzrem
deklico, ki se je takisto igrala, kot sem se sam. Pogleda me z okroglimi
modrimi očmi in se mi nasmehne ... za trenutek se zmedem, pogledam v tla ... in
ko se ozrem nazaj, me tam še kar čakajo okrogle modre oči in iskren nasmeh ...
... popolnoma zmeden ne vem več, kako bi
nadaljeval pogovor, misli so se mi izgubile ...
... ona pa me gleda, se mi smeji in tik preden
smo se premaknili, mi zamahne z roko v pozdrav ...
... bilo je, kot bi sanjal ...
... Ko je Gospod nazaj peljal sionske
jetnike, nam je bilo, kot bi sanjali, (Ps 126, 1)...
... na obrazu se mi je sam po sebi izrisal
nasmešek ...
... tedaj so bila naša usta polna smeha
in naš jezik radostnih pesmi (Ps 126, 2) ...
... srečal sem Boga ... pomahal mi je v pozdrav in me rešil jetništva moje nečimrnosti in mojega ega ...
... Da, velike reči je Gospod za nas storil: razveselili smo se! (Ps 126, 3) ...
... srečal sem ga za tistimi nedolžnimi očmi, ki so me znale sprejeti, čeprav jaz nisem znal sprejeti njih ...
... in plamen druge sveče, ki počasi, a vztrajno odkriva veličino Bližnjega ...
Komentarji
Objavite komentar