Srečal sem Boga (3.)

Enkrat na teden sem se podal na malce daljšo pot skozi srednjeveško mestece, kjer me je na začetku (z moje smeri pa na koncu), čakala ustanova, ki sem jo redno obiskoval. V najstniški zagledanosti vase sem v tistem obdobju videl zgolj in samo svoje probleme, stiske in težave, nalašč sem napisal v skorajda vseh možnih variantah, saj so bili tudi problemi pravzaprav isti in banalni, pa vendar v zmedeni in raztreseni egoistični miselnosti veliko večji kot slavni mlini na veter. Ne le, da se je svet vrtel okoli mene, jaz sem vrtel svet okoli sebe in le redko sem dopustil, da bi kdo ali kaj v ta svet stopilo. To je pač svet pubertete, kopernikanski obrat, ko postajaš odrasel. Na nek način je ta miselnost morebiti celo koristna, saj se vsaj zaveš, da zgodba, ki jo piše življenje, ni sestavljena le iz pravljic, ki so ti jih ob večerih slikali starši in ki jih je mamino krilo preselilo v realnost. Poln samega sebe sem tako stopal proti tej ustanovi in kdorkoli je bil lahko deležen mojega samega sebe. 

Nikoli v vseh štirih letih se nisem znebil nekakšnega strahu pred to hišo. Poleg tega, da sem razmišljal o samem sebi in svojih problemih, sem pomislil tudi na to, kaj lahko gojencem te ustanove pravzaprav dam. In ker sem bil sam s sabo, nisem videl drugega, kot le, zgolj in samo, samega sebe. 

Vstop je bil vedno povezan s tistim odvratnim vonjem, ki se ga nikoli nisem navadil. Skorajda vsaka ustanova ima svoj vonj, ki je, bolj ali manj prijeten. Nikoli se ne bom navadil sladkastega vonja kliničnega centra in nikoli se nisem navadil tega odvratnega vonja. Četudi sem bil vsak teden tam, je preteklo kar nekaj časa, da sem vonj odmislil.

Svoje so naredile tudi naprave, ki so velikokrat zgledale kot srednjeveške, mučilne. Domišljija je presegala razumsko oceno, da jih ustrezen kader uporablja za ravnanje z gojenci. Le-ti so bili otroci, mladostniki in najstniki s posebnimi potrebami. Moj vase zagledani svet je trčil v povsem nov svet. 

Tudi tisti teden sem vstopil, kot ponavadi, in iskal svojega "prijatelja". Težko rečem, da sem bil prijatelj brez navednic. Saj sem bil bolj sam pri sebi in sam v sebi, da bi mogel dati, vsaj kanček tega, kar sem prejel. Odvraten vonj se je ponovil kot vsak teden. Stopal sem po hodniku, pozdravljal, odzdravljal, se vljudnostno smehljal. Tako narejeno vse skupaj. 

Ob steni je bil voziček, v njem pa on ... Vljudnostno pristopim, do vseh bi rad bil enak, tudi do njega, ki privezan leži v svojem vozičku, z obvezanimi rokami, da se ne bi poškodoval ... obraz močno iznakažen, ne zna govoriti ... vse, kar je, so le glasovi ... in nekontrolirano kriljenje z rokami ...

... povsem nepomembne besede ... ki jih tolikokrat izrečemo samo zato, da nekaj izustimo ...

... in trenutek sreče ... oči so se zaiskrile, telo je vzdrhtelo ... trenutek pristne in iskrene sreče ... moj svet je zadel on, s svojim iznakaženim nasmehom ... 

... Glej, Bog je moje rešenje! (Iz 12, 2) ...

... saj ne more biti kdo drug, kot le On, ki me gleda ... Jaz prihajam s predsodki, jaz sem formalist, on pa ... on me sprejema v popolni in iskreni ljubezni, ta ubogi otrok, ki ne more, kar jaz zmorem, more pa več, kot jaz zmorem, more popolno ljubiti ...

... Z radostjo boste vodo zajemali iz studencev odrešenja. (Iz 12, 3) ...

...  Njegov pogled je voda tega studenca, njegova radost ...

... v popolni nemoči neizmerna moč zaljubljenosti ... zaradi dveh majhnih, premajhnih besed ... 

... in plamen tretje sveče, ki počasi, vztrajno odkriva skrito obličje Bližnjega ...