Seme, ki pada

Stojim pred Teboj in zrem Tvoje izmaličeno obličje. Tu si samo zame. Ti samo za mene in jaz ...

Seme je padlo iz roke. Veter se je z njim poigraval, neslo ga je sem ter tja. Nebogljeno je bilo v rokah neusmiljenega piša, ki je vedno bolj izkazoval svojo premoč. Jaz pa se sprašujem, kdo pravzaprav sem. Tisti, ki te bije po obrazu? Tisti, ki te pljuva? Ki zahteva, da stopiš s križa? Ali tisti, ki mu izročiš mater ter tisti, ki mi obljubiš raj? Moja dlan je prazna ...

Kako rad bi kriknil tiste besede, tistega stotnika ... kako rad bi, a kaj ko ne morem, saj me moj strah še vedno drži v rokah. Ti pa ubijaš moj jaz, želiš ga rešiti, ga odrešiti ... Ti samo za mene in jaz ...

Trenutek traja in traja. Trenutek, ko seme nebogljeno pada proti tlom. Trenutek, ko zlo v svojem besu grmi. Trenutek, ki to ni. Večni in uničujoči si zreta v obraz in merita moči med seboj. Večno si tam samo zame. Ti, Večni, samo za mene in jaz ...