Prenos vere v družini v luči velikega tedna
Besedilo je bilo prvotno objavljeno na spletnem portalu Časnik.si
Bližajoči se veliki teden terja
od nas resen premislek in pripravo. Marsikdo bi se s premislekom strinjal, a se
vprašal zakaj priprava? Ali ni sam
veliki teden višek priprave na veliko noč? Ali ni bil ves postni čas priprava
na praznik naše vere? Vse to je res. A veliki teden je pravzaprav velik
didaktičen pripomoček, ki ga lahko družine izkoristijo za prenos največjih
resnic naše vere. Četudi vsega ne bodo znali obrazložiti, četudi vsega ne
moremo razumeti, velikokrat že sama prisotnost pri obredu nagovori. Zato imamo
obrede v naših življenjih in zato so obredi velikega tedna nekaj posebnega. Seveda
pa nas, kot vedno, lahko nebistveno oddalji od bistvenega.
CVETNA NEDELJA - Jezus trka na vrata družine …
Slovesni Jezusov prihod v
Jeruzalem obeležujemo s cvetno nedeljo, na katero blagoslovimo zelenje. Že
zaradi tega, pa tudi pasijona, ki ga beremo med mašo, je liturgija drugačna. Za
razliko od ostalih postnih nedelj je maša bolj slovesna. Na tem mestu je modro
ozavestiti, da gre za velike skrivnosti naše vere. Kristus, ki prihaja v
Jeruzalem, kjer se bodo odvile največje skrivnosti, pravzaprav vstopa v naše
domove, da bi le-te zaživele tam. Kot pravi papež (AL 318), Jezus trka na
vrata, da bi vstopil. Jeruzalemčani so ga sprejeli z zelenjem in vzklikanjem.
To simbolizira našo, velikokrat pretirano, navdušenost, ob zavedanju, da smo s
tem, ko grešimo, tudi mi v tisti množici, ki bo vpila: »Križaj ga!« A ta dvojna
razsežnost svetosti in grešnosti je vsakodnevna drama našega duhovnega boja,
pri čemer je lepota cvetne nedelje v tem, da je bolj bistvena svetost, da je
bolj pomembno, da Kristus vstopi v ta naš neodrešeni Jeruzalem. Iz njega se bo na
Golgoto odpravil s križem naših grehov in težav …
VELIKI ČETRTEK - … da bi z njo
obhajal evharistični obed …
.. še pred tem pa bo z nami
obedoval. Veliki četrtek je najbolj znan po »zadnji večerji«. Ne morem
povedati, kako neprimeren mi je ta izraz. »Zadnja« večerja ne izraža bistva
večerje, ki jo je naš Odrešenik obhajal z dvanajsterimi. »Večerja usmiljenja«
(saj je pri njej učencem umil noge), »Večerja ljubezni« (saj jim je s tem
izkazal ljubezen do konca), »Večerja darovanja« (saj jim je dal svoje Telo in
Kri), »Večerja odrešenjskega spomina« (saj je rekel, naj to učenci delajo v
njegov spomin), ali preprosto Gospodova večerja, Kristusova večerja, večerja
življenja. Vse to bi veliko bolj izražalo bistvo večerje, kot pa pridevnik
»zadnja«, ki kaže samo in zgolj na to, da je Jezus takrat zadnjič jedel. Z
učenci je sicer obhajal pashalno večerjo, torej večerjo, ki je bila in je za
Jude ob prazniku pashe bistvena. Ne da bi se preveč spuščali v judovske
običaje, se lahko od njih naučimo tega prenosa vere. Sestra Rebeka Kenda me je
nekoč navdušila, da bi delček »evharistije« obhajali doma. Ponekod je to možno
preko kruhkov, ki jih zlasti otroci, prejmejo pri maši velikega četrtka. A
dovolj bo že, če bomo ozavestili, da je naše družinsko življenje, življenje
usmiljenja, saj s tem ko odpuščamo, s tem ko sprejemamo drug drugega v tem kar
smo, pravzaprav obhajamo »večerjo usmiljenja«. Kako lepo bi bilo, če bi bilo
življenje ljubezni ozaveščeno na veliki četrtek. V mnogih družinah, to ni
mogoče in prav je, da ozavestimo to tam, kjer to je možno. Bog je vstopil in
vstopa v življenje družine in to lahko praznujemo na ta dan, da bo naša družina
živela življenje spomina. Skratka Bog trka na vrata, da bi z nami obhajal
evharistični obed, torej, da bi bil z nami, za nas, med nami …
VELIKI PETEK – Zaveza, ki jo je
Bog s človeštvom zapečatil na križu
V družbi, kjer je vse lepo, kjer ni
staranja, ni umiranja, ni težav, v tej družbi govoriti o trpljenju ni lahko.
Zato so toliko zelo pogumne družine, ki svoje otroke soočijo z realnostjo. Na
drugi strani, so družine, ki otroke silijo v realnost, saj mnogi otroci zaradi
razmer v katerih živijo prezgodaj odrastejo. Za oboje more biti križ znamenje
Kristusove solidarnosti z nami. Na poti križa srečamo različne ljudi, v
različnih situacijah. Naslednji citat tako rad uporabljam zato, ker sem ga
izkusil na lastni koži in ker vem, da more biti zavedanje, da je Bog z nami v
najtežjih trenutkih, pravzaprav najbolj odrešilna bilka našega življenja:
Bolečine in bojazni doživlja družina v povezanosti z Gospodovim križem
in njegov objem omogoča, prenašati najhujše trenutke. V grenkih dnevih se
poveže z zapuščenim Jezusom, kar lahko prepreči zlom družine. (AL 317)
Križ je tisto mesto, kjer zremo v
neizmerno ljubezen Boga do nas. Zaveza, ki jo je Bog z nami zapečatil na križu,
zaveza od katere ne odstopa. Dan velikega petka, more, ob vsej svoji žalosti,
biti na nek način notranje vesel dan, saj že zremo proti odrešenju, saj nas ni
strah, ker vemo, kaj temu dnevu sledi …
VELIKA SOBOTA – dan groba
Vmes pa nas čaka poseben dan
preizkušnje, dan »Božje tišine in odsotnosti«. V zadnjem času sem imel večkrat
možnost opazovati starše, ki so svoje otroke pripeljali na pogreb oz. v vežico,
kjer je ležalo truplo pokojnika. Občudoval sem njihov pogum, saj so svoje
otroke soočili z resničnostjo, pred katero svet beži. Vsi radi bežimo pred
resničnostjo, ki se ji reče odsotnost: odsotnost ljubezni v naših življenjih,
odsotnost sprejetosti, predvsem pa odsotnost bližnjega in Bližnjega. V primeru
odsotnosti bližnjega nas nagovarja že veliki petek, da se oklenemo križa. V
primeru odsotnosti Bližnjega pa je nagovarjajoča velika sobota. Molitev ob
Božjem grobu nas navaja, da bomo vztrajni tudi v težkih trenutkih, ko ne bomo
čutili Božje prisotnosti. Umanjkanje le-te največkrat čutimo ravno pri izgubi
ljubljenih. In zato sem omenil pogum staršev. Ker je tudi Božji grob dejstvo,
ker je tudi tišina Boga v naših življenjih realnost. Tišina, da bi mogla Beseda
še bolj v polnosti spregovoriti na dan vstajenja …
Komentarji
Objavite komentar