Sem prečital: Ivan Cankar, izbralo delo IV
V Cankarjevem letu bom, povsem
naključno bi lahko rekel, pisal o Cankarju. Zbirka Naša beseda nima določenega
nekega vrstnega reda, sam jo prebiram po približnem kronološkem seznamu
rojstnih dni avtorjev. In na vrsto je prišel sedmerec Cankarjevih knjig, v tem
pregledu nadaljujemo s četrtim izbranim delom.
Cankar je psiholog slovenskega
naroda, zato ga ne maramo. Ali, da rečem politično korektno, da me ne bo spet
kakšna slovenistična duša držala za besedo, zato menim, da ga ne maramo. Njegov
psihološki prerez naših ljudi se pokaže v nekaterih zapisih omenjene četrte
knjige. Med vsemi bi izpostavil dva: O
človeku, ki je izgubil prepričanje in Zgodba
o Šimnu Sirotniku. Tisti, ki imate zmotno v spominu, da je Cankar zagrenjen
pisec, pri katerem je vse temno, črno, kjer se samo umira, da je avtor, ki nima
razrešenega odnosa do matere itd., da tisti morate prebrati Človeka, ki je izgubil mnenje in ga zato
išče. Zgodba je kratka in je ne bi izdajal, se mi je pa od besede do besede na
obrazu bolj risal ironičen nasmešek. Na drugi strani je Zgodba o Šimnu Sirotniku zgodba
birokracije, ki smo ji Slovenci nadvse in vedno bolj vdani, zgodba kjer
prevladajo pravila in ne zdrava pamet, kjer ima črka zakona prednost pred
človekom. Ubogega Šimna si vaščani dveh vasi podajajo kot vrečo krompirja, oz. še slabše, kajti od vreče krompirja bi vsaj kaj imeli. Na koncu, seveda, Šimen povleče "kratko". Knjiga vsebuje še veliko krajših zapisov, ki so, v
Cankarjevem letu, vredni branja. Za tiste, ki imate o Cankarju mnenje, ki sem
ga zapisal zgoraj.
Komentarji
Objavite komentar