Sem prečital: Ivan Cankar, izbralo delo IV




 
V Cankarjevem letu bom, povsem naključno bi lahko rekel, pisal o Cankarju. Zbirka Naša beseda nima določenega nekega vrstnega reda, sam jo prebiram po približnem kronološkem seznamu rojstnih dni avtorjev. In na vrsto je prišel sedmerec Cankarjevih knjig, v tem pregledu nadaljujemo s četrtim izbranim delom.
Cankar je psiholog slovenskega naroda, zato ga ne maramo. Ali, da rečem politično korektno, da me ne bo spet kakšna slovenistična duša držala za besedo, zato menim, da ga ne maramo. Njegov psihološki prerez naših ljudi se pokaže v nekaterih zapisih omenjene četrte knjige. Med vsemi bi izpostavil dva: O človeku, ki je izgubil prepričanje in Zgodba o Šimnu Sirotniku. Tisti, ki imate zmotno v spominu, da je Cankar zagrenjen pisec, pri katerem je vse temno, črno, kjer se samo umira, da je avtor, ki nima razrešenega odnosa do matere itd., da tisti morate prebrati Človeka, ki je izgubil mnenje in ga zato išče. Zgodba je kratka in je ne bi izdajal, se mi je pa od besede do besede na obrazu bolj risal ironičen nasmešek. Na drugi strani je Zgodba o Šimnu Sirotniku zgodba birokracije, ki smo ji Slovenci nadvse in vedno bolj vdani, zgodba kjer prevladajo pravila in ne zdrava pamet, kjer ima črka zakona prednost pred človekom. Ubogega Šimna si vaščani dveh vasi podajajo kot vrečo krompirja, oz. še slabše, kajti od vreče krompirja bi vsaj kaj imeli. Na koncu, seveda, Šimen povleče "kratko". Knjiga vsebuje še veliko krajših zapisov, ki so, v Cankarjevem letu, vredni branja. Za tiste, ki imate o Cankarju mnenje, ki sem ga zapisal zgoraj.

Komentarji

Priljubljene objave