Čas, ki ga ni ... a je ...

To je bil zanimiv čas. Čas pričakovanja. Pričakovanja nečesa, kar še ni bilo. Kar pomeni, da je bil to čas, ki ga ni. In povsem nenadejano, čisto drugače, kot bi si predstavljali, na povsem drug način, kot bi si želeli ... je med nas vstopila Večnost sama. Kako odrešilen dotik za človeka, ki je vpet v čas, ki je in čas ki ga ni. Kako odrešilen objem v nemoči, ki jo doživljamo, saj je toliko časa, ki to ni: časa bolečine, časa trpljenja, časa greha ... časa, ki je, a to ni, saj ni napolnjen z ljubeznijo. On, ki je brezčasen vstopa v čas, da bi ga, ko bo prišel čas, vzel na svoje rame, ga ponesel na križ in ga odrešil.  In postal bo čas, ki ga ni, a je, čas Ljubezni in odrešenja.

 

Božje se je rodilo, da bi vstopilo v naš čas. Božje je zaživelo, da bi zaživelo naše življenje. Božje je prišlo, da bi se nas dotaknilo, nas objelo, nas ljubilo in odrešilo. Božje je tu. 

Čas, ki ga ni, saj se ga dotika Večnost,

 a je, ker je tu, med nami: Emanuel - Bog z nami! 

 

In Beseda je meso postala in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice. (Jn 1,14)