Prenos vere v družini

Zapis je bil prvotno objavljen na spletnem portalu Časnik.si.

Letošnje pastoralno leto je v Cerkvi na Slovenskem posvečeno temi prenosa vere v družini. Seveda bi si vsi želeli, da bolj kot tema to postane praksa. Pri tem moramo najprej ugotoviti, da so duhovna stanja družin na tako različnih nivojih, da jih bomo v samo temo, s tem pa tudi v prakso, težko zaobjeli. Potemtakem bomo težko nakazali tudi konkretne rešitve in smernice za pastoralno delo z družinami. Kar pa ne pomeni, da moramo zapasti v pastoralo obupa, ko že vnaprej »vržemo puško v koruzo«. Spomnimo na velikega, če ne največjega »pastoralista« apostola Pavla, ki je v Atenah doživel velik neuspeh (Apd 17). Če bi obupal, vprašanje, če bi imeli kakšno izmed njegovih pisem. A odpravil se je dalje, kot se odpravljamo in odkrivamo tudi tisti, ki smo neposredno povezani s pastoralnim udejstvovanjem. 

Kratko se ustavimo pri omenjenem duhovnem stanju družin. Slednjega bom najlaže opisal v odnosu do verouka, torej nekakšnega pouka v veri. Že Janez Pavel II. je rekel, da so starši prvi vzgojitelji svojih otrok v veri. To je svetopisemska resničnost, saj Judje, preden zasedejo obljubljeno deželo, torej preden se »institucionalno vzpostavijo«, kakih dvesto let, preden postanejo kraljestvo, obhajajo pasho (Joz 5,10−12). Pri nas je vse preveč v zavesti, da je dolžnost vzgoje v veri institucija, torej kleriški del naše Cerkve z usposobljenimi laiki, ki ob pomanjkanju duhovščine pomagajo pri verouku. No, saj je tudi še preveč v zavesti, da Cerkev nismo samo slednji, pač pa vsi. A to je tema za kdaj drugič. Mnogim družinam sicer ne gre zameriti, da imajo to v zavesti, saj se čutijo nemočne, da bi same vzgajale otroke v veri. Ravno zaradi prejšnjega prenosa … 

Prenos vere v družini rad primerjam z igrico, ki se jo rado odigra na kakšni »ohceti«. Saj poznate tisto, ko igralci prenašajo trdo kuhano jajce (misleč, da ni kuhano) na žlici, ki jo imajo v ustih. Samo prenašanje jajca niti ni tako težavno, problem se pojavi v prenosu iz ene na drugo žlico. Jajce pade na tla in največje olajšanje je, da se ni razbilo. Če je seveda v sebi, zaradi kuhanja, trdno. Če ne, se razlije in od njega nimamo kaj dosti. Pri prenosu do odrgnin po mojem mnenju vedno pride, saj otroci iz matične družine odnesemo tisto, kar se nam zdi prav, pomembno ali pa kar nas je na takšen ali drugačen način zaznamovalo. Da pa je v zadnjih petindvajsetih letih (za vse le ne more biti kriv komunizem) prišlo do več razlitij kot trdnih prenosov, pa ni potrebno posebej poudarjati.

Naloga ni lahka (kot tudi ni tista, ki smo jo vzeli za prispodobo), saj zahteva spretnost, modrost in še kaj. Papež Frančišek jo v svoji posinodalni spodbudi Radost ljubezni tako opiše: 

»Gre za 'obrtniško« nalogo, ki se prenaša z osebe na osebo: 'In če te nekega dne tvoj sin vpraša [...], mu odgovori' (2 Mz 13,14). Tako bodo različni rodovi zapeli pesem Gospodu: 'Mladeniči in mladenke, starčki in otroci!' (Ps 148,12).« (AL 16)

Vemo, da je marsikatera obrt že šla »po gobe«, no, marsikatera pa se je skozi leta celo oplemenitila. Prednostna naloga pri naši obrti prenosa vere v družini se mi zdi, da družine ne obremenjujemo, ampak ji pomagamo odkrivati Božjo navzočnost v družinskem življenju. Seveda se moramo prej zavedati, da Bog ni neskončno oddaljen Bog, ki se ob vseh obveznostih vsake toliko pač spomni na ta svet, pač pa je Bog navzoč v konkretnem življenju družine. Obrtniška naloga je odkrivanje te konkretne navzočnosti in ozaveščanje, da je Bog med nami. 

»Gospodova navzočnost prebiva v resnični, konkretni družini, z vsem njenim trpljenjem, boji, radostmi in njenimi vsakdanjimi zadevami.« (AL 317)

Pri tej obrtniški nalogi nam je lahko v veliko pomoč Sveto pismo. Če ga beremo kot konkretnega in ne neskončno oddaljenega. Takšnega smo si naredili, čeprav moramo priznati, da se človek v svojem bistvu in jedru ni spremenil v zadnjih 4000 letih. Okolica pač, človek ne. Kaj nam lahko povedo različne svetopisemske pripovedi, če jih ne beremo idealizirano? Na nekem predavanju za starše je bil to zame svojevrsten izziv, saj sem moral občinstvu približati Staro zavezo. Navzoče sem vprašal, koliko jih pozna kakšen par, ki se sooča z neplodnostjo. Približno polovica jih je dvignila roko. S podobnim sta se soočala Abraham in Sara (1 Mz 12−25). Več rok je bilo v zraku, ko sem vprašal, koliko jih pozna kakšen primer, kjer imajo težave z dediščino. Tudi to situacijo najdemo v Svetem pismu, ko se Jakob in Ezav tako sporečeta glede očetovega blagoslova in pravice prvorojenstva, da je Jakob primoran bežati k stricu Labanu (1 Mz 25−28). No, ko pa je bilo postavljeno vprašanje o težavah v službi, pa je vsak izmed staršev dvignil roko, da pozna koga, ki ima težave s svojim nadrejenim. Tudi Jakob jih je imel, pa je bil glavni njegov stric (1 Mz 29−32). In če ste opazili, sem se sprehodil zgolj skozi dvajset poglavij ene izmed dvainsedemdesetih knjig Svetega pisma … Kar je bistveno za Sveto pismo, je, da v vsakdanjih situacijah, četudi so velikokrat predstavljene čudežno, išče Božje delovanje. Ne moremo reči drugega kot mojstrsko. Do tega naziva nam še kar dosti manjka, a saj se učimo pri najboljšem Obrtniku … 

V marsikateri situaciji je moč odkrivati Božje. Tako lahko po majhnih korakih družinska duhovnost postane nekaj prisrčnega, nekaj vsakdanjega, nekaj iskrenega. Ker pa obrtniško delo zahteva potrpežljivost učitelja, ki počasi prenaša znanje na vajenca, v želji, da se kakšen nasvet ne bi izgubil, naj bo to odkrivanje Božjega v vsakdanjem družinskem življenju z vsemi preizkušnjami dovolj velik korak do naslednjega razmišljanja.