Čas, ki ga ni ... (3)

Naslonil se je na umivalnik in se zazrl v ogledalo. Nemo se je opazoval. V njegov obraz so se zarisale črte, ki so posledice časa, ki ga ni ... Gledal se je in spraševal, od kje se se vzele te črte. Nato se je zazrl sam sebi v oči. Kaj se skriva za rjavino? Kakšen je pravzaprav njegov pogled? Vesel? Žalosten? Otožen? Melanholičen? S temi vprašanji je še kar nemo stal tam in vprašanja so napolnjevala praznino v kateri se je nahajal. Ni zmogel več pogleda, zato je sklonil glavo, solza je kanila in se pridružila morju drobnih kapljic v umivalniku. Bila je njegova ta solza, a ni je več, saj se je zgubila ... Bil je njegov ta čas, ravno ta, ki ga ni in po drugi strani je ...

"Kdo si ti?" (Jn 1,19)

Ponovno se je ozrl v ogledalo ...

"Kdo si?" (Jn 1,22)

... in gledal samega sebe ...

Duha ne ugašajte.(1 Tes 5,19)

... zazdelo se mu je, da je nekaj drugače, da je čas ...

... odel me je ... ovil me je ... (Iz 61,10)

... nek vzgib je začutil in gledal je čas, ki ga ni in je, gledal se je in kotiček njegovih ustnic je nakazoval droben nasmeh ...

... se raduje ... (Lk 1,46)