Čas, ki ga ni ... (1)

Odmolila sva rožni venec. En del, za eno svečko, ki je gorela na plastičnem, že predlani kupljenem adventnem vencu. Ni bil po vseh pravilih, bil pa je najin in domač. Zvil sem rdečevijolični (nikoli nisem ugotovil kakšne barve pravzaprav je) rožni venec, upihnil svečo in jo pogledal. Obsedela sva v tišini, ki sva jo tisti trenutek oba potrebovala. Tokrat se mi ni mudilo, tudi njej je bilo všeč, da sem malce obsedel. Sobo je obsvetljevala zgolj neonka; tako sva nekako sedela v poltemi, brez besed. Nekaj drobnih trenutkov.

Čas, ki ga ni, mi je odzvanjalo v glavi, ko sem v isti poltemi sedel v avtu, ko sem se vozil nazaj. Spet rožni venec in tišina, ki to ni, ob brnenju motorja in prometa okoli tebe. Vožnja do cilja, ki je neskončno oddaljen, pa vendar v času, ki ga ni, že naslednji hip dosegljiv. Nemoč v tem času, ki ga ni, saj se zdi, da si le še hip in te že več ni. 

"Vsi smo oveneli kakor listje, naša krivda nas je odnesla kakor veter." (Iz 64,5)  

Rožni venec je spolzel iz rok in tišino je nadomestila nepomembna glasba.

Zvest je Bog, ki vas je poklical v občestvo s svojim Sinom Jezusom Kristusom, našim Gospodom. (1 Kor 1,9)

Zdi se, da sedim sam, sredi časa, ki ga ni, ...

Kar pravim vam, pravim vsem: Čujte! (Mr 13,37) 

Komentarji

Priljubljene objave