V realnosti življenja (5)

...in to sem ugotovil kmalu za tem. Navdušen nad pokrajino, ki je bila popolno nasprotje podzemlja, ki sem ga doživljal večer prej, sploh nisem opazil, kdaj se mi je v kupeju pridružila mlada mamica z dojenčkom. Vljudno sem jo sicer pozdravil, a če bi me kdo vprašal, kdo je vstopil, bi mu rekel da ne vem. Vzhičen sem bil. Kakšna lepota stvarstva se je razodevala pred menoj. Ker se je vse bleščalo v belini sem moral pogled večkrat umakniti. Oči niso prenesle tolikšnega sijaja. In ko sem tako umaknil pogled sem jo zagledal. Deklica, v naročju svoje matere. S svojimi majhnimi prstki se je oklepala materine roke. Vsake toliko je odprla svoje drobne oči. K materi je bil obrnjen pogled. Venomer samo k materi. Vsakič znova je zaspala nazaj. Občutek varnosti v objemu nje, ki jo je rodila. Kakšno brezmejno zaupanje. Brez vprašanj in dvomov. Četudi tako krotko in majhno bitjece, s tako neizmerno vero. Prav zares je to vera, ki izvira iz materinske ljubezni. V meni se je prebudil nov obraz.
"In to vam bo znamenje: našli boste dete, v plenice povito in v jasli položeno." (Lk 2,12). Dete položeno v realnost življenja, pa v vendar z neizmernim zaupanjem v Boga Očeta in Vodnika Svetega Duha. Dete, ki se je v najtežjih trenutkih oklenilo Očeta, tako kot se je to malo detece pred menoj oklenilo svoje matere. In obraz v meni. Moj obraz. Otroški obraz zaupanja, ko še ni bilo vprašanj, ko še ni bilo mojih zablod, ko se še niso pojavljali drugi obrazi. Kako rad bi se Ga oklenil tako kot to malo detece materine roke. Kako rad bi...
Moj pogled se je počasi vzdignil do materinega obraza. Vprašujoče me je gledala. Verjetno sem preveč časa bolščal v njiju. 
"Je kaj narobe?" me je vprašala, potem ko sta se najina pogleda srečala. 
"Ne, prav nič..." sem ji odgovoril. "Se opravičujem, da sem bil zagledan v vaju. Razmišljal sem o tem, kako se vaše dete počuti varno v vašem objemu. Kakšna neizmerna otroška vera v vašo ljubezen do nje. Ko bi bili vsi kakor otroci in bi verovali..." Pri teh besedah se mi je zataknilo. Povesil sem pogled. Marsikaj sem želel povedati. Pa nisem znal.
Mati pa se je kljub moji zmedenosti pričela pogovarjati z menoj. Prihajala je iz bolnišnice. Njena hči je prestala težko bolezen in le upajo lahko, da se bo sedaj počasi postavila na svoje noge. To bo pokazal čas. Na vlaku je bila zato, ker si mož ni mogel privoščiti dopusta, da bi jo peljal domov. Že nazadnje mu je delodajalec grozil z odpovedjo. To in še marsikaj drugega mi je zaupala. Njeno malo dete je bilo prav zares položeno v realnost življenja, v hlev, v jasli. V temno noč, hladno noč. 
Bližala se je njena postaja. Tako mi je dejala in zraven dodala: "Vas lahko nekaj prosim?" Videlo se ji je, da ji besede ne gredo zlahka z jezika. Primikal sem.
"Lahko kaj zmolite za mojo družino?"
"Seveda, zagotovo," sem odgovoril. V njenem pogledu sem razbral neizmerno hvaležnost. Ne vem s čim sem si jo zaslužil, menim pa, da ni bila namenjena meni. Mislim, da se je vsem preizkušnjam navkljub zahvalila Tistemu, katerega obraz je videla v meni. Obraz otroka, ki se z vso preprostostjo in iskrenostjo oklene svojega Očeta, obraz otroka, ki zaupa v njegovo Modrost, da bo storil, kar je najbolje zanj.

V realnosti življenja se srečujemo z mnogimi obrazi. Prav tako tudi v realnosti notranjega življenja. A le en obraz je tisti, ki v realnosti človeškega življenja, notranjega in zunanjega, prinaša pravi odgovor. Obraz Njega, otroka, ki se spusti v bedo človeškega življenja - v hlev, obraz Njega Sina, ki se daruje za to, da bi nas rešil bede človškega življenja - greha, obraz Zveličanega, ki nas je odrešil, da bi popolnoma preobrazil realnost človeškega življenja - v realnost Božjega kraljestva. 

Tega obraza, ki je v tebi in čaka, da skupaj zaživita, kajti On je tvoj pravi obraz,... tega obraza ti želim. Vse dobro in obilo blagoslova v realnosti življenja! 

Komentarji

Priljubljene objave