V realnosti življenja (4)

..., a to je bilo sedaj mimo. Jutro je bilo presneto mrzlo, pihalo je, veter pa je odnesel meglico, tako da se je sonce razbohotilo v vsem svojem sijaju. Vse je bilo popolnoma pobeljeno, vse je žarelo v neizmerni svetlobi. Vlaka nisem zamudil. Prišel je nekaj trenutkov za tem, ko sem se zbudil. Mraz se mi je zarezal v lica. Od nočnih blodenj sem bil še kar zmeden. Vrkcal sem se in se usedel v prazen kupé. Sprva se mi je zdelo, da sem tako premražen, da gretje nič ne pomaga, kasneje pa sem ugotovil, da je verjetno pokvarjeno. So pa misli zato postale bolj trezne. 

Pokrajina je bila svečano odeta v zlato bel plašč. Temu se je pridružilo še sinje modro nebo. Prav zares praznično. Vlak pa je drvel cilju naproti in me odpeljal iz blodenj, ki sem jih doživljal na postaji. A obrazi so ostali. Bolj kot sem premišljeval, bolj kot sem se skušal zamotiti s tem, da sem opazoval okolico, bolj so bili prisotni v mojih mislih. Nič čudnega, saj so bili del mene. Da, prav zares, ti obrazi so bili del mene. Kakšen bolj, spet drugi manj, so bili zgolj manifestacija neodrešenega človeka. Človeka, ki sem ga tudi sam nosil v sebi. Kako zanimivo, mislil sem, da bom vriskal po postaji in oznanjal Besedo. Kako zelo sem se zmotil o realnosti življenja. Moje noge in roke so naposled okamenele, da o mislih ne govorimo. A tudi ta temna noč, ki sem jo doživel, je bila potrebna. Srečanje z lastno nemočjo je povzročilo, da sem odmrl svojim nadebudnim željam skakanja in oznanjevanja. Jutro, ki me je pričakalo je prineslo novega življenja v moje srce."Žrtve in daritve nisi hotel, a telo si mi pripravil. Žgalne daritve in daritve za greh ti niso bile všeč." (Heb 10,5-6). Resnično On si ni želel mojih žgalnih daritev, s katerimi bi poskušal omehčati zakrnjena srca obrazov. Ne, moje telo naj bi postalo tempelj Svetega Duha. Moji notranji obrazi so me spraševali in se nadejali, da se bodo izrazili navzven. A le eden je tisti obraz, ki spreminja svet, ki je spremenil moje srce...