V realnosti življenja (2)

...padel sem v množico ljudi, ki se je trla na vlak, ki je zamujal. Prerivanje in borba za tistih nekaj prostih sedežev. Vsaj mraz je za trenutek izginil, saj je kar puhtelo iz njih. Nekaj naveličanih obrazov, spet nekaj jeznih zaradi zamude. Pa dekle, ki se je poslavljalo od svojega fanta in se ji je ob tem nasmeh zaiskril v očeh. Njemu ni bilo do smeha. In star par, ki ni več uspel dohiteti tempa ljudi, zato sta počasi stopala na koncu te črede, ki bi ju pustila kar tam. Vseeno jima je uspelo vstopiti. Šipe so se v trenutku zarosile, tako da nisi več razločil obrazov. Le še bledi obrisi ljudi, ki so še nekaj trenutkov pred tem drveli okoli mene. Vsaj za hip se je življenje umirilo in ko sem zadihal zrak me je zarezalo v pljučih. Piščalka je zapiskala in vlak se je začel premikati. Kot grom je bobnelo, tla pod nogami so se zatresla. Odpeljal je. 

Ne vem zakaj, ampak še nekaj časa sem zrl, kako so zadnje luči postajale vedno manjše v temni noči. Ponovno sem se malce zasanjal. Ves trušč se je sedaj slišal od daleč. Neonske luči so dajale umetno svetlobo, kar je še bolj pripomoglo k mojemu polsnu. Pristopilo je dekle. Najprej sploh nisem vedel kaj hoče od mene. Potem pa sem se le toliko zbral. Nekaj evrov, da ji manjka za karto. Na moje oklevanje, ki pa je izviralo zgolj iz zmedenosti, je odreagirala z jezo. Namrščila je obrvi in nastavila roko, češ, ali boš kaj dal ali ne? Še enkrat sem jo vljudno povprašal zakaj pravzaprav potrebuje denar. Kratko in jedrnato je ponovila svojo stisko, me rahlo dregnila in ponovno nastavila roko. Precej jo je zeblo. V obraz je bila zabuhla. Od mraza. In še česa. Ko me je dregnila se ji je rokav malce zavihnil. Pokazala se je njena roka, prebodena. Nehote sem opazil, ko sem pogledal njeno dlan, razpokano dlan. Sedaj me je zaskelelo pri srcu. Kako rad bi se ji zazrl v oči, jo pogladil po licu in ji rekel: "Sleci, Jeruzalem, obleko žalosti in bede, in obleci krasoto božje slave za vedno! Ogrni se s plaščem božje pravičnosti, posadi si na glavo krono večne časti!" (Bar 5,1-2) Namesto tega pa je moja roka segla v žep, kjer sem imel nekaj kovancev. Zaradi mojega oklevanja je povsem obupala in v tistem, ko sem jih spustil, je umaknila dlan in že hotila oditi. Trije srebrniki so padli po tleh in pretrgali monoton zvok postaje. Obrnila se je, me pogledala v oči, potem pa se hitro sklonila in pobrala denar. Nato je brez besed odvihrala. Še nekaj časa sem zrl za njo...