V realnosti življenja (3)

...nato pa sem sem odpravil naprej. Ponovno sem srečal tistega fanta, ki se je malo prej poslavljal od dekleta. Zmedeno je taval po postaji in ni ravno vedel, kaj bi pravzaprav rad. Nisem se kaj dosti obremenjeval z njim. Na vogalu mi je bil ponujen tudi brezdomski časopis, a kaj ko sem svoj dobrodelni fond za danes že izčrpal. Čutil sem utrujenost v svojih nogah. Mraz se je vedno bolj zajedal preko plašča v moje telo. Skorajda na drugi strani postaje sem opazil čakalnico. Ker je imel moj vlak ogromno zamudo in bilo je pričakovati, da se bo ta zaradi sneženja še povečala sem se odpravil tja. Kaj dosti si nisem obetal. In prav sem imel. Zanemarjen kotiček, z nekaj klopmi in madežem rdečega vina na tleh. Bila je prazna in vsaj malce bolj topla. Usedel sem se na klop, ki ni bila prav nič udobna. Glavo sem počasi naslonil nazaj, moči si mi pojenjale. 

Od tistega trenutka se ne spomnim več kaj točno se je dogajalo z menoj. Na pol v dremežu so predme prihajali vsi obrazi, ki sem jih malo prej srečal, kot da bi se vsak posebej vtisnil v moj spomnim. Nekaj časa nisem vedel kaj bi radi od mene, preganjali so me. Čez čas sem razbral iz njihovih oči vprašanje: "Kaj naj storimo?" (Lk 3, 10.12.14). Želel sem jim odgovoriti pa nisem zmogel. Moje roke so bile zvezane, noge so bile okamenele. Vsake toliko časa so obrazi zginili in pred menoj je bila svetloba s stropa čakalnice. A vse to le za nekaj trenutkov, dokler nisem padel nazaj v svet, ki me je preganjal. Občutek popolne nemoči me je prevzel. Soočal sem se s poplnim ničem, ki mi je stal nasproti. Njihove oči so bile lačne odgovora, ki pa jim ga nisem uspel podati. Ničkolikokrat sem poskušal razpreti roke pa ni šlo. Podobno je bilo z nogami, ki me v blodnjah niso ubogale. Obšla me je jeza nad samim sabo in naposled sem se zbudil. Kar nekaj časa sem potreboval, da sem ugotovil, kje sem. Bilo je jutro. Bledlo se mi je torej celo noč...