V realnosti življenja (1)

Železniška postaja. Vrvež. Vse je mrgolelo in bučalo okoli mene. Sedel sem na nekakšni kamniti klopci, ki zagotovo ni bila narejena za to, da bi se na njej dlje časa sedelo. Še bolj sem se zavil v svoj plašč, ki pa ni najbolje botroval mrazu, ki me je obdajal. Snežinke so padale kot za stavo, vsakih nekaj minut pa se je zaslišalo, da kakšen vlak prihaja z zamudo. 

In še enkrat vrvež. Vse je tako hitelo okoli mene, da sem se popolnoma zatopil in izgubil občutek za čas. Prav tako za množico. Misli so mi odtavale. Preobilica glasov, med katerimi si komajda razločil le tistega, ki je vsake toliko prišel iz zvočnika. Sodobno mravljišče.

Dva mladeniča. S plastenko v rokah. Lica povsem rdeča. Nasmeh na obrazu. Opotekajoče sta hodila, vsake toliko se je eden izmed njiju zaletel v koga, ki je hitel mimo njega. Nekaj izrečenih kletvic in ponovno smeh. Eden je s prstom pokazal na oglas za pornografsko revijo. Še več smeha. Trenutek za požirek in odideta naprej.

Manjši otrok, ki strastno požira svoj sendvič. Ni lačen, ampak z užitkom ga objeda. Sploh ne gleda okoli sebe, le vsake toliko preveri ali je mati še ob njem. Njegova lakota ima druge svoj izvor, vendar na to nihče ni nikoli pomislil. Usta so ga torej polna, komajda hlasta za zrakom, zgleda kot da se boji, da bi mu kakšen grižljaj ušel.

Ona po drugi strani gleda samo naprej. Njen pogled je čemer, strog. Skrbi tega življenja so jo preplavile in pred seboj vidi le temino, nič odrešujočega in upanja vzbujajočega. Dovolj ima vsega, tisti težek kovček, ki ga vleče za seboj, je kot prtljaga težav, ki ji upočasnjujejo korak. Najraje bi ga zabrisala nekam daleč stran in se odpravila povsem v drugo smer.

In vse skupaj se ponovno izgubi v množici obrazov, ki se prehitro vijejo okoli mene. Je možno, da bi se vse v tem trenutku ustavilo. Skorajda nemogoče. Kakšna obilica različnih misli hodi sedaj mimo mene. In na nek način brezskrbnost. Ustavil bi vse skupaj in jim povedal dve povedi. Dve samcati povedi, preden bi jih pustil drveti naprej proti smrti. 

 Varujte se pa, da vam srca ne bodo obtežena s požrešnostjo in pijanostjo in skrbmi tega življenja in da tisti dan ne pride nad vas nenadoma kakor zanka; kajti prišel bo čez vse, ki prebivajo po vsej zemlji. Čujte torej vsak čas in prosite, da bi vsemu temu, kar se bo godilo, mogli ubežati in stopiti pred Sina človekovega. (Lk 21,34-36)

Pravzaprav so to edine misli, ki jih slišim v srcu v tem trenutku. Vse skupaj se še zmeraj odvija prehitro. Premražen sem, zato vstanem, da bi se malce sprehodil okoli...