V grobu (noč)

Stojim sredi popolne teme, v katerei ne vidim prav nič. Hlad prevzema moje noge, saj stojim na kamnu. Seli se po telesu, ki začuti grozo trenutka. Skušam narediti korak naprej. Nekaj je pred mano, to čutim. Zato stegnem roko. Truplo je. Mrzlo. Kot kamen, kot počasi postajajo moje noge, katerih korak je okamenel. Dlan, ki je ležala na obrazu se spusti niže. Do strani. Kjer je velika rana. Nato se odpravi naprej do rok. Tudi tam rana. To je Tvoje truplo. Čeprav v resnici moje. Kajti to je bila smrt mojih poti, mojih korakov, mojih umazanih nog. Nog, ki so čiste, vendar jih hlad premaguje. Pridružuje se mu strah. Slednji je že premagal telo, kajti korak je nemogoč, pot mojih poti se torej konča tu? Kje si, ječim sredi niča, četudi se sredi grobne tišine nič ne sliši.Zgrabim dlan, ki jo krasi rana. Rana mojega greha. Truplo mojih poti.  Strah zmaguje, nič dobiva svojo moč.

Poljubim jo, rano mojega greha, na truplu mojih poti. In zdi se, da je nekaj medlega, bolj nedolžnega kot najmanjši plamen vstopilo v prostor. Ustnice se dotaknejo mrzle kože, a zdi se, da je v rani nekaj malega topline ...