Na pot v Galilejo (velika noč)

Novo jutro. Kamen groba je odvaljen. Grob je prazen. In nato besede: "Ne čudite se! Jezusa iščete, Nazarečana, križanega. Bil je obujen. Ni ga tukaj. Poglejte kraj, kamor so ga položili. Toda pojdite in povejte njegovim učencem in Petru: 'Pred vami pojde v Galilejo; tam ga boste videli, kakor vam je rekel.'"
Zazrem se v svoje umite noge. Nazaj tja, kjer se je vse začelo? Nazaj po isti poti, ki sva jo skupaj prehodila. Mimo vseh mojih zablod. Mimo Betsajde, kjer si me ozdravil slepote za stiske, ki so okoli mene. Mimo Deseteromestja, kjer si me ozdravil gluhote, ki mi je povzročala, da sem poslušal le svoj jaz in ne drugega.  Mimo Tira, kjer si me, kot deklico ozdravil hudega duha, ki je povzročal bolečine moji družini. Nadalje preko Geraške dežele, kjer si me ozdravil izogibanja bližnjim, kot obsedenca, ki se je zadrževal le še pri grobovih. Moja pot se bo nadaljevala v kraju, kjer si me ozdravil moje suhe roke, ki je tolikokrat ostala suha, ne da bi se stegnila v pozdrav drugemu. V kraj kjer si me ozdravil gobavosti, ki se je v meni skrivala kot samoljubna žalost. Vrnil se bom v Kafarnaum kjer si ozdravil moje hrome noge. Takrat niso bile umazane. Bilo je huje. Mrtve so bile. Danes so žive. Čiste. Take ne bodo ostale večno. A so žive. To je važno.

S krvjo in trpljenjem umite noge naj nas napotijo v Galilejo. Tam ga bomo srečali. Vstalega, ki je Življenje naših poti, Ljubezen naših odnosov, Upanje našega življenja! Aleluja!