Prihaja 4

Lepo je, če se po koncu tedna vprašaš, kaj je res tako hitro minil? Včasih pa se stvari tako hitro spreminjajo. Kdaj se hitro spreminjajo, pa vednar, ko pogledaš nazaj, se ti zdi teden dolgo obdobje. Vsak dan je bil posebej zaznamovan, težko pričakovan in spet je minil, ne da bi dosegel tisto, kar si si zadal, kar si želel. 

Tistega jutra je Tian vstal in pozajtrkoval kar mu je pripravila mama in ga je čakalo na kuhinjski mizi. Čuden občutek je, ko zjutraj ješ sam. Verjetno, ko se navadiš ni več tako težko, ali pač... Kakorkoli, Tian je hitro pojedel in nato odhitel k maši. Stare mame so ga čudno gledale, neki staruhi, ki je s prstom kazala nanj, pa je z užitkom pokazal jezik. Pozorno je poslušal, verjetno bolj pozorno kot kdorkoli. Med pridigo se je ščipal, da ne bi zadremal. Po maši je odhitel proti avtobusni postaji. Počutil se je odraslega. Velik avtobus se je ustavil, on pa je ponosno in resno vstopil, plačal karto in sedel. Nato je iz denarnice privlekel listek na katerem je pisalo, kdaj bo pravi čas da izstopi. Zelo neučakano je gledal, kdaj se bodo ustavili pred pravo postajo. Nazadnje, je le prišla, končno je pomislil, verjetno ga že pričakuje. Izstopil je, znašel pa se je pred veliko stavbo. Odhitel je notri, na mraz je kar pozabil, tako se mu je mudilo. V mislih je vseskozi ponavljal, kar je slišal pri maši. Vratar ga je usmeril in kot bi mignil je bil pred sobo. Malce prestrašeno je potrkal, tiho odprl vrata, pogledal po sobi in tam na koncu ugledal znan obraz. 

"Dedek!", je odmevalo, ne le po sobi ampak tudi po hodnikih bolnice. 

"Tian!", je malce bolj umirjeno, pa nič manj veselo odgovoril dedek. "Kako sem te vesel!" mu je rekel na uho, ko se je stisnil k njemu. 

"Veš, sem bil pri maši," je hitel razlagat Tian. "Jezus, se je že rodil, sploh nisem vedel, da je že danes božič."

"Oh, Tian, saj ni," ga je z nasmehom popravil dedek. "Božič bo komaj konec tedna..."

"Zakaj pa je potem duhec bral, da se je danes rodil Jezus.", je bil zmeden deček.

"Malce premalo pozorno si poslušal. Danes se je govorilo le, da je angel obrazložil Jožefu, da je njegova bodoča žena, Marija, spočela od Svetega Duha." je malce s težavo odgovarjal bolnik. 

Tian, kot ponavadi, v svoji radovetnosti ni odnehal. " Zakaj pa ni verjel Mariji?"

Dedek, ni mogel skriti zadovoljstva, da je deček radoveden. "Ni pričakoval, da se bo vse to zgodilo na tak način. Da, bo Bog z nami na tak način. Si poslušal prvo berilo?"

"Sem." je samozavestno odgovoril Tian. 

"Ne le Ahaz... tudi ljudstvo ni verjelo Gospodu. Zato, ker Bog dela na drugačen način kot sami hočemo... Iz tega pride zaupanje..."

"Pa ti zaupaš, dedek?" je strahospoštujoče vprašal deček. 

Dedek je nekaj časa molčal. 

"Težko je zaupat. Ko takole ležiš in ne veš kaj bo, je težko zaupat, da se bo vse uredilo. Mogoče je bilo še teže, ko je tvoja babi umrla. Ne vem... Ampak, ko začutiš, kaj dejansko pomeni Emanuel, Bog z nami, takrat si res pomirjen. A do tega ni lahko priti..."

Deček je molčal. Nekaj trenutkov sta bila v tišini, potem pa so v sobo vstopili dedkovi znanci, ki so ga prišli obiskat. Bil jih je vesel. Pomenkovali so se o dobrih starih časih, deček pa jih je z zanimanjem poslušal. V sobi res ni bilo nič drugega bolj zanimivega, zato ni čudno da se mu je zdel pomenek zanimiv. 

Pozno popoldne je prišla tudi njegova mama. Zavoljo očetovega stanja, je lahko odšla iz službe malce prej kot ponavadi. 

"Kako si?" je vprašala svojega očeta, potem ko je vstopila. 

"Ne vem. Nič bolje, nič slabše. Občutek, imam da sem vsak dan bliže..." je rekel. 

Hčeri so solze zalile oči. 

"Ne skrbi... bo že On poskrbel." jo je potolažil. 

Hči se je počutila nemočno. Ona bi mogla njemu povedati kakšno spodbudno besedo. Pa vendar jo je tako dušilo, da ni mogla izreči besede. Dedek, ki je vedel za njeno stisko je zato preusmeril pogovor na drugo temo. In čas je hitro minil in odšla sta z dečkom domov. 

"Adijo, dedek." mu je rekel v pozdrav. 

"Nasvidenje! Pa ne pozabi Tian, Emanuel. Bog z nami." in se pri tem toplo nasmehnil.