Odšel je... in prišel

Bilo je štiri dni pred božičem. Tian in njegova mama sta obiskala dedka. Njegovo stanje je bilo vedno slabše. Ni več kaj veliko govoril in le redki optimisti so še pričakovali, da se bo iz tega izvlekel. Dan je bil siv in temačen, deževalo je že od jutra. Dedkov obraz se je zaradi svetlobo Tianu zdel še bolj grozen kot ponavadi. Dedek je dremal. Čez nekaj časa pa se je prebudil, se nasmejal in pogledal proti dečku. 

"Tian..." je s težavo začel. "Tian, Emanuel....ime..." 

Deček ni ravno razločil, kaj bi mu rad povedal. Vse kar je razumel so bile te tri besede. Emanuel, ime, Tian. Ni mu bilo kaj dosti jasno. Dedek se je nasmejal, poseben blažen nasmešek se mu je izrisal na ustnicah, kot da bi mu bila bolečina odvzeta. Z zadnjimi močmi je dečku pomežiknil, nato pa zaprl oči in zaspal. Tako so vsaj sprva mislili. Vendar to je bil dedkov večni spanec. 

Dnevi so, kot se spominja Tian, minevali prehitro... Dedek je bil pokopan na 24., dan pred božičem. Tudi ta dan je bil temačen, mrzel in deževen. Pa kaj bi govoril... Tian, je nekaj let kasneje napisal nekaj o teh dneh in o dedku. In ker je njegovo pisanje bolj pristno kot moje, ga objavljam:

Moj dedek je bil posebne vrste človek. In ker je že bil tako posebne vrste, je bil tudi njegov pogreb na poseben dan. Dan pred božičem oziroma na dan božičnega večera. Kdo bi si želel pogreb ravno na ta dan. Pa vendar, da bi dedku, če bi ga vprašali datum kar ustrezal. Ja, je bil posebnež. Spomnim se posameznih delov pogreba. Vem da so vsi jokali. Meni pa ni bilo jasno zakaj se jočejo. Če bi le pogledali dedka, tisti trenutek preden je umrl, bi vedeli, da je šel na lepše. Takega nasmeška ne najdeš...

Moj dedek je bil posebne vrste človek. Njegove zadnje besede so bile ime, Tian, Emanuel. Dolga leta so mi odzvanjale v ušesu te besede. Vsakič ko sem se spomnil na dedka, sem se spomnil na te besede. Nekoč pa sem le ugotovil za kaj gre. Moje ime dedku sprva ni bilo všeč. Vendar je, vsaj tak občutek sem imel, v nekem trenutku spremenil svoje gledanje. Tudi sam sem ga... Moje ime namreč pomeni nebesa. In če emanuel pomeni bog z nami, potem ni težko vedeti, kaj mi je hotel dedek povedati. 

Moj dedek je bil posebne vrste človek. Ker je umrl pred božičem, je moja mama dobila prosti na božični dan. Če ne bi kot zdravnica morala delati. In to je bil nepozaben božič. In vsak božič je zame nepozaben... Dedek je bil kot Janez, ki mi je veš čas pravil o Njem, ki je prišel zame... ki je prišel na zemljo. In veste... nebesa niso samo tam zgoraj. To mi je ves čas poskušal povedati dedek. Kot tudi življenje kristjana ni nekaj tam zgoraj. To mi je ves čas poskušal pokazati dedek. Življenje v nebesih se začne z življenjem tukaj na zemlji. Na Sionu Bog kraljuje... ampak noge glasnika, ki to govori so ljubke! To je bilo v prvem berilu, na dan božiča. In duhovnik (zdaj že vem, da ni več duhec). Beseda se je naselila med nami! Pa kaj češ lepšega... 

Moj dedek je bil posebne vrste človek. Naučil me je poslušati Božjo besedo. Povedal mi je kaj je gora. Gora Sion, saj veste, tam kjer medvedka... tam kjer Gospod kraljuje... tam kamor smo poklicani.... tam kjer smo doma....in imamo Pastirja, ki nas bo povedel na visoko goro!

Pa prijetne in blagoslovjene praznike. In... Gospodove gore v srcu!