Prihaja 2

Mrak se je že spustil na zemljo, nedelja je postala še bolj zaspana in le redki so se še našli, ki so se v takem vremenu odpravili ven. Dedek in Tian seveda nista bila take vrste. Dedek je ponovno vlekel svojo pipo, zrl v ogenj in modro molčal. Večkrat se je nehote zazrl v malega vnuka, prenehal je šele, ko mu je le-ta očitno nakazal, da mu gre njegovo neprestano stmljenje pošteno na živce. Starec pa se je le nasmehnil in se zazrl nazaj v ogenj. Velikokrat je razmišljal o minljivosti življenja, kdaj bo poklican tja gor, kako si hitro minevala leta itd. Mladenič je sedel nedaleč stran in listal po knjigah. Predvsem so mu bile všeč tiste, ki so imele ilustracije, kakšna enciklopedija ali kaj podobnega. Užival je v listanju, v vonju knjig, predvsem tistih pri dedku, ki so malce smrdele, a zanj dišale, po tobaku. Ustavil se je na strani, kjer so bile narisane gore in se zamislil. Kot strela z jasnega se je zadrl:
"Sedaj sem se pa spomnil!".
Dedku je pipa padla v naročje, tako se je ustrašil nenadnega vzklika. Mulcu je starčeva nerodnost odgovarjala.
"Dedi, pa saj spiš!" ga je dražil.
"Ne, nikakor ne, samo malce sem zamislil. Kaj pa si se takega spomnil" je uspešno preusmeril pogovor.
"Aja, saj res. Prejšni teden sva govorila o gori. Pa mi nisi uspel povedati do konca kje je ta gora. Pa danes je duhec spet govoril o tem pri maši."
"Ni bil duhec, ampak je bil duhovnik Tian. A si je tako težko zapomniti?" je bil nejevoljen dedek.
"Ah, duhec je krajše in bolj prijetno. Pa še takšne obleke nosi. Ali ni vijolična že izven mode?" je Tian izzival dalje.
"Ah, kdaj te bom vse naučil..." je pojamral starec, čeprav samo navidez. Ugajalo mu je namreč, da je bil njegov potomec tako radoveden.
"No, kaj pa si si zapomnil od današnje božje besede? Saj veš, od tistega kar je bilo prebrano?".
"Vem, vem dedi. Hja... ko pomislim, se spomnim, da je bila najprej neka pravljica, nato je nek Pavle pisal nekim Rimljanom, samo nisem kaj dosti razumel... Ko pa je spet duhec bral, sem pa..." Tian je nenadoma utihnil in pri tem zardel.
"Si pa zadremal...in si se zbudil šele, ko te je mežnar dregnil s puščco." je zadovoljno dodal dedek, ker mu je vrnil tisto s pipo.
"Hja, veš tisto v prvem berilu, tisto ni bila pravljica. To je še kako resna zadeva Tian. Tako resna, da Pavle, ki ga nisi razumel in pa Janez, ki si ga prespal govorita o tem. Veš, Janez, to je bil en sicer malce čuden človek, ki pa je videl v prihodnost. In on je povedal o Jezusu..."
"Kaj pa je lepega povedal?" je dedkovo govorjenje prietgnilo Tiana.
"Niti ne kaj dosti lepega. Veš, povedal je v jezi, tako da ga je sploh kdo slišal in da ga je sploh kdo razumel. Saj veš, tudi ti včasih potrebuješ, da mami malce povzdigne glas, da jo slišiš, je res?"
"Ja, veš dedi, če bi bil duhec bolj glasen bi verjetno ne bi zaspal" je povezal mladenič.
"No, če bi te malce bolj zanimalo in če bi včeraj prej zaspal...potem bi ga bolje slišal. Skratka, Janez je malce Jezno povedal, da prihaja Jezus. Da se bo resna stvar dogodila. In Pavel, on pa je živel že po Jezusu, veš on pa pove, da moramo biti povezani z Jezusom."
"Kako pa to storimo?"
"Saj že veš... da ga oblečemo. Pavel to pove na drugačen način. Da tako kot je on nas sprejel v ekipo, pa ve da nismo ravno najboljši igralci, ker grešimo, da tako tudi mi druge sprejmemo v isto ekipo... Čeprav so mogoče še slabši igralci od nas. In kdaj je ekipa najboljša?"je dedek preizkušal vnuka.
"Takrat ko vsi enako razmišljajo, ko ni nesporazumov..."je poskušal najti odgovor.
"Da točno takrat..."je bil zadovoljen dedek.
"Samo takih ekip ni." je ugovarjal vnuk.
V tistem je pozvonilo. Tian je stekel proti vratom, da čakajoči ne bi bil preveč premražen. Bila je mamica. Skupaj so spili še čaj, nato pa sta odšla.
Dedek pa je molče spet sedel v svoj gugalnik, še malce napolnil pipo in se zazrl v ogenj. Poltiho je nato odgovoril:
"So Tian, so take ekipe... Samo mi se prepričujemo, da jih ni...". Ob misli, da bo kaj kmalu tudi sam del te ekipe, tiste na Gospodovi gori, kjer bosta medvedka in krava skupaj pasli, lev pa bo jedel samo travo, kjer se bo otrok igral nad gadjo luknjo...ob tem je počasi zadremal...