Prihaja 3

"Danes ne bo tvoje mame." je sporočil dedek vnuku, potem ko je opravil telefonski pogovor. "Je preveč snega na cesti, bo zjutraj prišla pote." 

Dečku se to ni zdelo pretirano škoda, čeprav je mamo pričakoval. 

"Nisi nič razočaran?" ga je presenečno vprašal dedek. 

"Niti, ne. Saj mi je kar lepo tukaj. Kot da bi bil doma." mu je odgovoril deček in naprej listal po knjigah. 

Dedek je odšel pripraviti večerjo, pri tem pa ugotovil, da še dobro da je prejšni dan kupil nekaj kruha več. Večerja je bila ravno zaradi nenapovedanosti bolj skromna. Domača marmelada, maslo in pa mleko. A deček se dal motiti, prav teknilo mu je. Vmes je pogledaval po stari kuhinji, ki je bila sicer nedavno prenovljena, vendar je ohranila značaj stare dobre kuhinje. Dedek pa je vmes tiho reševal križanko in vsake toliko kaj zagodel zase. Ko je Tian pojedel, sta znova sedla na njuna standardna prostora. Starec je naložil svojo pipo, deček pa je legel na kavč. V ozadju se je vrtela zimzelena glasba, ki je starčku bodrila srce. 

Kot vedno se je dedek zamislil, Tian pa je vmes zaspal. Ko je na svoje spanje opozoril z glasnim smrčanjem, se je tudi dedek predramil iz svojega globokega premišljevanja. Zbudil je Tiana in mu velel, naj se gre uredit v kopalnico. Vmes pa mu je pripravil posteljo v sobi, ki je bila nekoč mamina. 

Ko je Tian opravil svoje in se preoblekel v rezervno pižamo, ki jo je za vsak slučaj hranil pri dedku, se je zavil v sveže preoblečeno posteljo. Vonj je bil tak kot zmeraj, 'dedkov' mu je rekel.

"Si ti kaj razočaran ker mame ni bilo in sem ostal tukaj?" ga je, kot ponavadi, z vprašanjem iznenadil deček. 

Dedek se je nasmejal. "Kaj pa govoriš, saj veš da sem te vedno vesel." 

"Zakaj pa si potem mene spraševal, če sem razočaran, ker mame ni bilo?" je z radovednostjo nadaljeval mladenič.

"Razmišljal sem." je bil zadržan dedek.

"O čem?" se ni dal deček. 

"O pričakovanju." je bil skrivnosten.

"Mame?" je nadaljeval deček. 

"Ne mame... Njega." je rekel dedek in se ozrl na križ, ki je visel na steni. 

"Pričakovanje Njega, Tian. Tako, kot je Janez počel. Ni se dal trenutnim okoliščinam. Grozila mu je smrt, on pa je iskal dalje. Vedel je, da Jezus Mesija, ampak je pričakoval da bo naredil vse drugače. Manjkalo mu je potrpežljivosti. In potem ta potrpežljivost. Pri mojih letih se je privadiš. A privadiš se jo na tisti ne pravi način. Da postaneš mlačen. Postaneš zaspan. In kar preslišiš, kako ti Pavel pravi, da utrdi svoje srce, kako Izaija daje vzpodbudo, da prihaja Gospod. Postaneš malodušen, joj, to malodušje moje, in pozabim na veselje in na Gospodovo goro Sion..."

Dedek je šele sedaj opazil, da je deček že spal. Naredil mu je križec na čelo, ugasnil luč in odšel iz sobe. Dolgo v noč je molil dedek. Za svojo hči, za svojega vnuka, ki ju je imel tako rad. Predvsem pa zase. Da bi bil vreden, da bi prišel na goro Sion, da bi bil vreden, da bi prišel Njegovo kraljestvo. Imel je namreč čudno slutnjo, da se nekaj velikega bliža.