Kad ne ide ne ide

"Kad ne ide ne ide," je rekel trener, na tisti prvi tekmi v tretjem letniku srednje šole, ko me je potegnil na klop. Izraz se mi je, nikoli nisem vedel zakaj, vsedel v srce. Po pravici povem, da nikoli nisem bil ne vem kakšen košarkar, ta šport se mi je prikupil sprva predvsem zato, ker sem ga lahko spremljal kot napovedovalec in komentator. Vedno sem bolje govoril kot igral, v osnovni šoli sem bil med zadnjimi tremi košarkaši. V srednji šoli pa sem pač bil najvišji v letniku, v dijaškem domu pa se je to sploh poznalo. Druge boljše izbire za igro pod košem, za tu in tam kakšen koš, za kakšno osebno napako. Kakorkoli... pustimo to. 

Izraz mi je bil torej zanimiv. Velikokrat sem razmišljal o tem, o sami potezi. Povleči dejansko edinega višjega košarkarja na klop in mu to reči. Igralec se lahko v tistem trenutku umiri. Očitno ni dal od sebe tistega, kar je bilo pričakovano od njega. Zamisli se. Če ne gre, ne gre. Sčasoma, ko gleda tekmo dalje, je še bolj željan igre, še bolj željan da pokaže na igrišču tisto, kar se od njega pričakuje in tisto kar zna. Tu je ključen trener. Izbrati pravi trenutek, ko bo igralca vključil nazaj v igro, ko tekma še ni preveč izgubljena. Pravi trenutek, da bo zaigral neobremenjeno. Da ne bo v želji dokazovanja naredil še kakšno napako več. In ključen je igralec. Del ekipe življenja, ki sedi na klopi in se obremenjuje s sabo, hkrati pa želi pomagati tej ekipi. Razsodnost Trenerja, da te pošlje nazaj na parket življenja in ti reče: "Sedaj si ti na vrsti!". Razsodnost, za katero amaterski trenerji le prosimo. Odgovornost Igralca, ki je rekel: "Sedaj je na vrsti Ljubezen." Odgovornost, za katero amaterski igralci le prosimo.