Prihaja 1

Advent... Ne tudi letos ne boste prikrajšani za zgodbo. Mislim, da je tretja. 

Dedek se je usedel ob kamin, si napolnil pipo in jo prižgal. Stavek, ki daje slutiti, da bo to ena izmed tistih zgodb idealov, lepih, toplih predbožičnih zgodb. Pa ni. Dedek je že nekaj let živel sam, žena mu je umrla, nedolgo potem, ko jima je rodila hčero. Preživljal se je ta naš dedek z nizko pokojnino (kot večina ljudi v teh časih) in občasno skrbel za malega Tiana. To je bil njegov vnuk. Dedek ni bil ravno navdušen nad njim. Imel ga je sicer rad, kot ima vsak dedek rad svojega vnuka, a vseeno je bil mnenja, da je prišel prehitro, da ne bi bilo potrebno, da je mati samohranilka itd... Pač, imel je mnenje, kot ga ima (skoraj vsak) dedek. 
Tian je bil pri svojem starem očetu ponavadi čez vikend, največkrat prav v nedeljo, ker je bila mama v službi. S Tianom sta imela obred. Dedek je rad v nedeljo malce pospal. Tian se ga je malce bal, bolje bi rekli, da je imel strahospoštovanje (kot ste opazili ni bil najbolj normalen otrok..:)), zato je počakal, da se naspi. Ko je vstal, sta pozajtrkovala, nato je Tian pogledal risanko, dedek pa pomil posodo. Nato sta odšla k maši. Tu moram pripomniti, da Tianova mama ni bila verna, Tiana je dala krstiti, vendar k verouku sedaj ni hodil. Po maši sta odšla domov in Tian je dedku pomagal kuhati. Po kosilu je dedek ponovno malce poležal, Tian pa bral kakšno izmed dedkovih knjig, ki jih je bilo ogromno. Pozno popoldne je dedek ob mrzlih večerih zakuril kamin, sedel na gugalnik in si prižgal pipo. Tian je prisedel in pogovor med vnukom in dedkom je stekel. 
"Dedek, kje je ta gora?", je Tian ustrelil kot iz jasnega. 
"Gora? Kakšna gora?", se je nazaj čudil dedek. 
"Tista gora o kateri je bilo govora pri maši. A nisi nič poslušal?", je veselo pripomnil deček, kot da je  končno našel dedkovo napako. 
"O, seveda sem. Gospodova gora torej...hm...", dedek se je zamislil kako bi dečku to razložil. Nekaj časa je molčal, potem pa začel. 
"Gospodova gora? Tian si poslušal vse tri odlomke in ne le prvega?" ga je vprašal. 
"Večinoma sem." je odvrnil Tian in v mislih poskušal narediti obnovo (tudi to nam daje vedeti, da ni bil normalen otrok...)
"Veš, ta Gospodova gora. To so preprosto nebesa Tian. Mi živimo tu na zemlji in kar nekaj nas pričakuje nebesa. Veš življenje tu na zemlji pa ima svoja pravila. Kar hoče Jezus povedat je, da v nebesa ne pride ravno vsak, ampak je potrebno plačati vstopnino. Nebeški denar pa poznaš kaj ne?"
"Ja seveda, molitev, pa dobra dela... Samo, dedek, kaj pa mamica, ki ne moli, pa hodi k maši... ali bo imela dovolj denarja?" je zaskrbelo Tiana.
"Ne vem Tian. To ne ve nihče. Kot tudi ne, kdaj ta dan pride. Včasih pride prezgodaj, kot je bilo prezgodaj za tvojo babico, včasih traja kar dolgo. Ampak vsak dan si bliže. Tudi zato Pavel v drugem berilu, saj veš tisto kar je bilo po pesmi, no tam je govoril o tem, da naj živimo pošteno. Da naj oblečemo Kristusa. Tian, veš tista majica, ki jo imaš iz košarkarskega tabora?"
"Ja, kaj pa ima to veze?" se je trudil vztrajati Tian. 
"No, vsak, ki te pogleda ve, da si bil na košarkarskem taboru. Da pa oblečeš Kristusa, pomeni ravno to. Da vsak ve, da si kristjan. Ali pa da vsak ve, da si dober in pošten človek. In ko boš enkrat na poti na Gospodovo goro,..."
V tistem trenutku je pozvonilo, mama je prišla po Tiana. Dedek se je zmedel, Tian pa je stekel k vratom. Poslovili so se in nedelja je šla mimo. Dedku pa so v glavi odmevale besede, pot na Gospodovo goro. Je že blizu? Kako blizu? Bo imel dovolj "denarja za vstopnino"? Zmolil je in zaspal...

Komentarji

Priljubljene objave