Zreti v križ (komentar ob velikem petku)

Križ je paradoks. Lahko je nesmisel, lahko je pohujšanje, lahko izpoved vere. Človek stoji in zre. Zre Ljubezen, ki je svojo moč pokazala v popolni nemoči. Ljubezen se je razodela v svojem bistvu, ko sovraštu in smrti navkljub, ljubi. Popolna osamljenost in popolna pri-sebnost hkrati. Bog se razodeva, kot tisto kar najbolj je in to je Ljubezen. In hkrati se to mora zgoditi v popolni osamljenosti, da bi ta Ljubezen dobila svoj sijaj. Izraz žeje, se izkaže, kot izraz žeje po ljubezni človeka. Človek pa stoji in zre. V to Ljubezen, ki ne potrebuje govoriti človeških in angelskih jezikov, kajti govorica trpljenja in smrti je dovolj močna. Ne potrebuje daru preroštva, tudi ji ni potrebno poznati vseh skrivnosti sveta, ali imeti vso spoznanje, vso vero, da bi gore prestavljala. To je skrivnost, ki nam razodeva vse kar je moč spoznati o Ljubezni, o kateri so prerokovali in katere odnos z Očetom je popolna predanost njegovi volji. Zato je izročil svoje telo, da je izgorelo v ljubezni. Bog se pokaže kot nemočen ter s tem pokaže svojo moč v ljubezni do človeka. 

Človek, stojim in zrem. Tu je stotnik, ki v izmaličenem telesu, katerega dih je ravnokar usahnil, vidi Božjega Sina. Kaj se je dogajalo v njegovih mislih, v njegovem srcu tisti trenutek? Je moč zreti smrti v oči in izpovedati vero? On, ki je prihajal iz okolja, katerega bogovi, so bili bogovi moči...On, ki prihaja iz okolja, katerega bogovi so razum, kapital,... Človek, stojiš in zreš?