Ljubezen nikoli ne mine (komentar ob veliki noči)

Ta noč je sestop v grob. V pretemni temi, temi za katero se je človek s svojim samoljubjem odločil, v tej temi zagori majhen plamen. A to ni navadna luč. To ni samo odvaljen kamen od groba. Vse to more storiti človek. Ne, to je nekaj kar presega moč človeškega mišljenja, to je dejstvo, ki je spremenilo zgodovino. Smrt je premagana! Vsemogočni je v svoji neizmerni ljubezni v človekovi odklonitvi našel rešitev tako, da je sam postal povsem človek, razen v odklonitvi. S tem je izkazal ljubezen do človeštva in ljubezen do očeta. Ljubezen pa je v svojem bistvu neminljiva, saj bi se z minljivostjo sprevrgla v čustvo, zaljubljenost. Ne, ljubezen je tista, ki ostane, Ljubezen je tista, ki more premagati smrt. V popolni podarjenosti Boga človeku se mora smrt umakniti, saj je Duh, ki oživlja, ki je Življenje samo, od Kristusa prejel, preko njegove neskončne podarjenosti Očetovi volji in ljubezni do človeka, oblast, da oživi tudi kar je mrtvo. To je naše upanje in naša vera! Da smo preko krsta zaznamovani s tem Duhom, ki je našo padlo naravo preobrazil, da smo zmožni občutja nebeškega..., da prav zares: Raj je skrit v slehernem izmed nas, tudi v meni se skriva, a če le hočem, bo že jutri resnično rastel zame in trajal celo življenje. (Dostojevski) A kaj jutri? Danes, to noč, v tej temini, ki jo je Luč premagala, tako da tema nima več moči. 

Naj bo rajsko, naj bo prav zares blagoslovljeno z Ljubeznijo!