Grobna tišina (komentar ob veliki soboti)

Beseda je umolknila. Izdal jo je nje glas. Truplo. Telo, ki ne more izreči več besede. To je ena najmučnejših in najtežjih tišin, kar jih obstaja. Ko bi si tako želel izreci besedo ali dve. Vsaj ljubim in oprosti. Na eni in drugi strani. Zato je zreti v mrtvo telo nekaj najbolj pretresljivega. Tam solze niso narejene, pač pa vedno spontane. 

In ko to mrtvo telo predstavlja Božjega sina, sta tišina in molk še toliko bolj mučna. Kaj se bo zgodilo? Bo Bog še spregovoril? Je to sploh bil Bog? Bog, ki ga je premagalo zlo? Kako silna je njegova nemoč. On, ki je Beseda, je obmolknil. Kakšna težka in mučna grobna tišina...tišina, sedmega dne, ko Bog počiva. Ko se za trenutek zazdi, da je človek ostal sam v stvarstvu, brez svojega Stvarnika. Kakšen krik človeka po večnem Ti, bi ga lahko predramil iz smrti?