Povelikonočna refleksija meščanskega laika

Zapis se je izrisoval v mojih mislih vse od velikonočnega jutra, ko sem, verjetno najbolj živo do sedaj, doživel tisti prepad med meščanskim in vaškim, ki ga je moč zaznati v domači župniji. Še bolj pa me je k dejanskemu zapisu (zadnje čase je vidno, da večina idej roma v "smeti"), izzval p. Cestnik s svojo refleksijo. Njegova podeželska, moja mestna. Njegova kleriška, moja laična. Naj bo. Bivši župnik je marsikdaj rekel, Cerkev je katoliška, to pomeni, da prenese marsikaj. 

Mesto: skupek vasi

Domžalam težko rečemo mesto. Domžale so skupek vasi s tretjo vasjo, ki je meščanska. Ne v tistem starem pomenu te besede, kot so jo uporabljali Tavčar, Jurčič, Kersnik itd. Saj v resnici tudi v tistem obdobju težko govorimo o meščanskosti, ko pa je le-ta prežeta s kmečkimi zgodbami. Pri nas je mestni del mesta tisti, ki se mu reče Center. Četudi je edini center, ki ga Domžale premorejo, tisti od Mercatorja. Nimamo mestnega središča, nimamo starega mestnega jedra, ničesar. Imamo skupek vasi, katerih del je to mesto, o katerem govorim, katerega jedro so bloki. In ko iz blokov stopiš v cerkev, te najprej nekaj časa malce postrani gledajo. Ali pa se ti to samo dozdeva. No, mati mi je pravila, da je to marsikdaj občutila, ko je prejela kakšen komolec, ko se je želela usesti v še nenapolnjeno klop. Kar nekaj časa je potrebovala, da si je pridobila simpatijo teh vaških ženic, ki imajo tudi v tej naši mestni cerkvi še vedno zagotovljeno svoje mesto. Kot nezavedni meščan, blokovski priseljenec, čeprav živim tu že celo življenje, seveda ne poznam notranjega ustroja vasi. Ne ločim med Zgornjimi in Spodnjimi Domžalami, vem sicer, kje je Depala in kje Stob, celo do Štude bi vas znal popeljati. 

Velikonočne navade

V tem delu mesta navad ni. Nikakršnih. Ne spomnim se, kdaj se je kdo izmed sosedov poročil, mislim pa, da sem bil še otrok, ko smo na dvorišču zaslišali harmoniko. Čez cesto je sicer najstarejša gostilna v Domžalah, ki kljubuje našim blokovskim nenavadam. Tu ne postavljamo mlajev, nimamo fantovščin, klwon, šagr, ne vem še česa vsega. Vnašanje praznikov v to življenje brez navad je bilo zanimivo, sprva komično (resnici na ljubo, ne samo sprva), vendar so običaji, ki sva jih z mamo na silo prenesla v stanovanje, nekako zaživeli. Blagoslov doma je sicer dolg zgolj desetko, pa še to se gre okoli dvakrat, tako da vsaj ima neko dolžino. A to vpeljevanje navad v življenje ima danes svojo težo. Za navado se je bilo potrebno potruditi, si jo je bilo potrebno izboriti. V mojem življenju tako nikoli ne bodo ti rituali predstavljali nekaj samo po sebi umevnega. Navada, ki postane nekaj navadnega, zgubi svojo moč, postane nepotrebna folklora. Takšna folklora lahko postane nedeljska maša, ki je za marsikoga pač nekaj nedeljskega. Tako kot sosed v bližini, ki mi je nedavno tega pravil, da pač ni nedelje brez maše ob 8.00 zjutraj. Ta maša je tipična vaška maša, kjer se še ve, kje naj bi kdo iz katerega okraja sedel. Kjer so zadaj stacionirani moški in po klopeh potem ženske. Popolnoma drugačna populacija pride k maši v nedeljo zvečer. Kolikokrat sem opazoval iz prezbiterija obraze, ki sem jih videl in za katere sem vedel, da so prišli iz mojega centrskega okoliša. Njim to ni bila navada, njim je bila nedeljska maša potreba. Po miru, prošnji ... marsikdo se je iskreno želel srečati s Kristusom. Vem, da posplošujem in da marsikomu delam krivico, predvsem s tistega vaškega dela. Eno in drugo se lahko pojavi na eni ali drugi strani. Pa vendar je v svetu nenavad potrebnega več napora za osvojitev rituala. 

Tridnevje

Ravno velikonočno tridnevje je pokazatelj tega trka iskrenih iskalcev iz enega in drugega dela našega mesta. Tridnevje pač ni navada. Je napor. V prvi vrsti gotovo za duhovnika, ki se mi v tistih dneh še posebej smili, saj je, kot je zapisal Cestnik, deklica za vse. Pa vendar je potrebno dodati, da tudi nekomu, ki ima 8-urni delovnik, ki poskuša imeti počedeno za praznike in seveda, ki skrbi še za družino ... tudi njemu ni lahko. K tridnevju prihajajo ljudje, ki si želijo biti nagovorjeni. Žal je problem ta, da se včasih premalo soočamo z dejstvom, da so ljudje "versko nepismeni" (izraz, ki sem si ga nekoč že sposodil od dr. Alenke Šverc). Pri nas smo letos uvedli komentarje, ki so vsaj malce pripomogli h globljemu doživljanju liturgičnih skrivnosti. Sam sem se letos še toliko bolj skušal dati nagovoriti. Žal me je poklicna deformacija marsikdaj stala tega globljega, saj sem se ukvarjal s "površinskimi napakami". V tem primeru vem, da nisem povprečen laik. Povprečno lahko rečem, da so ljudje v simboliki, predvsem umivanja nog in češčenja križa, pa tudi v drugih elementih bogoslužja, nagovorjeni. V cerkvi so tisti iz vaških okolišev pa tudi tisti, ki pridejo iz blokov. Spet ne bi rad posploševal, ampak menim, da je večina tam res z iskrenim namenom. 

Navade, ki bi jih bilo potrebno "pretresti"

A velikonočno praznovanje je še vedno veliko bolj vaški praznik kot mestni. Najbolj vaški je pač blagoslov ognja v soboto zjutraj. Spomnim se, da sem se kot otrok ob kaplanovem povabilu, da se tega udeležimo, vedno namrdnil z vprašanjem, čemu bi navsezgodaj hodil po žerjavico. Pač, pri nas je električni štedilnik, jedi niso pripravljene na blagoslovljenem ognju. Če šunka že ni kar prekajena in termično obdelana, potem celo pristane v loncu. Peka potice ni bila nikoli navada pri mami doma, ki je izšla iz oficirjeve družine. Tako je še vedno, tudi sedaj, ko sem sam, potica kupljena. Pirhi so pobarvani s tistimi barvami iz vrečkic, ki niso spremenile podobe že vsaj dve desetletji. Čebula se pač ni nikoli obnesla. Blagoslov ognja mi tako še danes nič ne pomeni. Z domačim župnikom sva ugotovila, da bi bilo mogoče potrebno najti še kakšno novo simboliko v tem dejanju. Takšno, ki bi ustrezala tudi našim, blokovskim, s plinom ali elektriko opremljenim standardom. 

Blagoslov jedil kot manifestacija verske nepismenosti

O blagoslovu jedil kot paradoksu sem nekoč že pisal. Takrat, ko sem bil tam pod korom zadnjikrat. Od takrat se pri blagoslovu namreč zatečem v zakristijo. Lahko me označite za farizejskega farizeja, hinavščino in gadjo zalego, ne bom vam oporekal. Ampak iskreno ne prenesem pogleda na to manifestacijo nepismenosti, ko so cerkve polne, ljudje pa ne vedo, kaj se je pravzaprav zgodilo. Podobno, a v manjšem obsegu, se dogodi za otroško polnočnico, polnočnico in vstajenjsko sveto mašo. Pri polnočnici (otroški se zavestno že nekaj let izogibam) sem tako zrl prizor matere in dveh otrok, srednješolcev. Stali so nedaleč od mene, kjer je polička z verskim tiskom. Tisti večer se je spremenila v nekakšen šank za mladeniča, ki sta že pri pridigi živčno pogledovala na uro. Mamina je obveljala, četudi je enkrat vmes tudi sama priznala, da so najverjetneje prišli zadnjič. Pri isti maši je k meni prisedla gospa, ki je pritekla zadnjo sekundo (ostali stoječi so prihrumeli kakšno minuto po tej zadnji sekundi) in zasedla mesto poleg mene. Diskretno je segla v torbico po žvečilko in potem manj diskretno celo mašo žvečila. Pomanjkanje kulture? Možno. Še vedno sem mnenja, da gre za versko nepismenost. Tovrstni primeri pa se na potenco pokažejo ob blagoslovu jedil, ko je cerkev štirikrat bolj polna. Polna je namreč ne enkrat, ampak štirikrat. Od kod ljudje pridejo, niti ni važno. Da je v košarah polno zajcev in še česa, je ugotovil že Cestnik. Čemu to počnemo? Resnici na ljubo je velikonočni zajtrk sicer lepa, a najmanj pomembna stvar, ki nima ravno globoke povezave z našim odrešenjem, v katerega upanje nam odpirajo velikonočni prazniki. Največji praznik je postala sobota, ko se spominjamo smrti Boga. Nietzschejev norec se nam smeji, ko pri belem dnevu išče boga z lučjo. Prav res, ker Bog išče človeka zvečer, v temi. V njegovi temi in njegovem grobu. 

Finale: vstajenjska procesija

Kot sem že rekel, je bila vstajenjska procesija povod za ta zapis. Da obrazložim. Vsako leto kršim navado možakarjev, med katerimi je na prvi pogled večina tistih, pravih, vaških, in se tako udeležim "razglasitve" praznega groba v cerkvi s petjem aleluje. Ko sem letos čakal tam zadaj, da sem potem lahko urno smuknil iz cerkve in se postavil na mesto, ki mi v procesiji kot moškemu pripada, je do mene pristopil eden izmed župljanov, ki pri nas skrbi za procesije. Slutil sem njegovo vprašanje. Če sem že kdaj nosil bandero. Seveda sem odgovoril nikalno. Kot otrok iz bloka nikoli nisem prišel v tisto druščino fantov in najverjetneje nikoli ne bom. Moja domžalska blokovska otroška družba (mladinske pravzaprav nisem imel, saj sem jo našel v vipavskem okolišu) se je razselila oz. smo popolnoma zgubili stike. Njegova reakcija je bila spontana, iskrena in z moje strani pričakovana. Seveda potem nisem primeren, da bi usmerjal bandero, ki ima pet palic in ne potrebuje le kompetentnih nosačev, ampak tudi nekoga, ki usmerja. Počutil sem se vsaj malce poraženo, kot pred leti fantje, ki so jih v stolnico iz Fužin pripeljali, da bi nosili bandero s tremi palicami. Spomnim se, da so za 30 m poti potrebovali vsaj pol ure in jasno je bilo, da bomo nosače morali poiskati na vasi. V naši in še v tisti pravi dobski fari, kjer mladci nosijo bandera, smo jih našli. Ne vem zakaj, morebiti pa tudi zato malce neprijetno vsako leto hodim v trumi možakarjev, ki vstajenjsko procesijo izkoristijo za krajšo gostilniško debato. Večina jih naposled ostane zunaj cerkve. Mogoče bo drugače, ko bom prvič v tej procesiji stopal s svojim sinom, ki mu bo prehod iz otroških vrst pomenil tudi nek korak na poti odraščanja. No, ali pa bo prvi blokovec, ki bo nosil bandero. Čeprav bolj verjetno, da bi v tem primeru ata naredil preskok v vaško življenje. 

Naj navada ne bo navadna, ampak nekaj posebnega

Rituali, ki jih veliki teden s finalnim dejanjem, veliko nočjo, premore, so lahko bogati, predvsem duhovno, lahko pa do kraja izpraznjeni. Kot blokovski otrok vidim pri svojem odraščanju to prednost, da je vsak ritual že v začetku potreboval nek globlji vzvod. V teh letih je tako postalo velikonočno tridnevje res duhovno bogat čas, ki ga zaradi vsebine zagotovo preživim v domači župniji. Velikonočni zajtrk ni samo obilnejši zajtrk, ampak prav tako obred, ki ima, četudi ga preživljam sam, svoja pravila, ki me vedno znova spominjajo, da doma ne zgradi prostor kot tak, pač pa navade, ki jih ohraniš. Morebiti je v vaškemu dela našega mesta drugače, bolj praznično, bolj pravilno, kdo ve. Vem samo to, da bi svojevrstno praznovanje v delu mesta, ki nima navad, težko zamenjal za katerokoli drugo. 

Ali me kdo razume ali ne, ampak, tudi kupljena potica ima lahko globljo simboliko in pač ni potica samo zato, ker mora biti.