Vstop v teden zrenja

To je poseben teden. Po dolgi poti, ki smo jo opravili preko puščave, potem ko smo se rešili sužnosti greha, stopamo kot Mojzes na goro, da bi zrli v obljubljeno deželo. Tam v daljavi je ta dežela, ki pa je, s človeškimi očmi, na videz povsem običajna. Od puščave se sicer razlikuje zaradi zelenja, s katerim je obogatena, a zdi se, da bo potrebno nanjo pogledati drugače, da bo potrebno vanjo stopiti drugačen. Prav zato ta dolga pot, ki jo zaznamuje število štirideset. Na poti je ostalo vse, kar ni za življenje nujno potrebno, to terja puščava sama. Zato povsem preprost, ubog vstop na oslu. Mojzes sicer ostaja tam, na gori, saj njemu dana zaveza še ni izpolnitev obljube, da bo Bog na skrivnosten način bival med ljudmi. Ne moremo pa reči, da ne čuti tistega, za kar je Bog prišel na skrivnosten način, da bi ga rešil prekletstva greha. Saj je vendar na tablah, ki jih je prinesel ljudstvu, napisana tudi njegova obsodba. On, ki je, prvi med grešniki, morilec, saj je zapoved ljubezni do bližnjega, pa tudi do tujca, po pomembnosti enaka zapovedi ljubezni do Boga, more čutiti, da se za postavo skriva Bog, da ta dežela je obljubljena. Mojzesovo zrenje nas torej uči, kako vstopiti v ta teden usmiljenja. Gledali bomo najbolj neusmiljeno zgodbo človeštva, odvijala se bo kruta drama zgodovine, ki je središče preteklosti in prihodnosti, trenutek sedanjosti, saj Božji Sin vstopa v Jeruzalem, tu, sedaj, resnično, resnično, povem vam (Jn 12,24).