Svetost, ne grešnost

Prispevek za časnik Novi glas, v prilogi Bodi človek:

Zavedanje grešnosti ima pomembno mesto znotraj krščanskega življenja. Vsaka evharistija se konec koncev začenja s kesanjem, pred veliko nočjo in božičem, največjima praznikoma, imamo postni in adventni čas, v katerem je poudarjena spokornost. Iz sveta je izginila grešnost, občutek za greh, greh kot tak. Vendar se tokrat ne bi posvetil tej misli, pač pa grešnosti v povezavi s svetostjo. Ali bolje, svetosti kot taki, saj sem mnenja, da smo morebiti bolj kot na grešnost pozabili na svetost.

Obračam se na prof. Antona Strleta, ki v uvodu v Koncilske odloke zapiše: »Ni dobro govoriti o grešni Cerkvi, ker greha ni mogoče prištevati k njenemu bistvenemu jedru, saj je Cerkev bolj Kristusova kakor pa naša in ne bo nič izgubila, ko bo končno greh iz nje odstranjen.« Sam bi si drznil iti korak dlje, korak na začetek ali korak na konec, korak, katerega središče je Jezus Kristus.

Najprej se lahko vprašamo, kako pa je bilo v začetku? In odgovor je precej preprost, z njim pa mi vsakič znova postrežejo, teološko sicer nepodkovani, veroučenci. Ko si predstavljamo, kakšen je bil prvi človek pred grehom, je njihov odgovor, da je bil vesel. Ker še ni grešil. V samem bistvu je bil človek ustvarjen kot vesel (kot svet), podarjena pa mu ni bila grešnost, pač pa k njegovemu bistvu spada svoboda, izkoriščanje le-te pa potem pripelje do greha. Grešnost torej ni bistvena za človeka.

Podobno ugotovimo, ko zremo h koncu časov. Strle za Cerkev napiše, da bo eshatološka, poveličana Cerkev še vedno Cerkev, odvzeto ji bo nebistveno in to je greh. Tudi odrešenemu človeku bo odvzeto bistveno, greh. In še vedno bo človek. Človek, ki se bo vrnil v objem usmiljenega Očeta.

Ta začetek in konec pa ima svoje bistvo v pravem Bogu in pravem človeku, Jezusu Kristusu. Ne, ni bil le Bog, pač pa tudi pravi človek, če pa je bil pravi človek, brez greha, pa pomeni, da grešnost ni del človeškosti, pač pa, da je to svetost. Saj ne nazadnje nekatera grešna dejanja označimo za nečloveška, to pa bi mogli reči pravzaprav za vsa človeška dejanja (tu bi mogli dodati, da tudi v raju grešnost pride v podobi kače, torej ne nekaj, kar je znotraj, pač pa zunaj človeka).

Naša pot je končno pot svetosti. Grešnost nam to svetost onemogoča, kot so pravilno ugotovili veroukarji, sedaj bomo morali to spraviti le še v zavest. Da nam grešnost jemlje veselje, svetost pa je tista, ki nam ga vrača. Če bomo to uspeli spraviti najprej v zavest, nato pa še v naše delovanje, potem bo imel svoj smisel ne le postni, pač pa tudi velikonočni čas, ki mu sledi. Središčna točka je ravno zato vstop v skrivnost groba, skrivnost vstajenja, ki pa je hkrati tudi skrivnost našega krsta, tako nam vsaj govori bogoslužje velikonočne vigilije. Zato moremo veseli, ne nad svojo zmago nad grešnostjo (ker to bi bila, če bi premagali samega sebe), pač pa Kristusovo zmago nad grešnostjo, stopiti naslednji dan na ulice in z velikonočnimi procesijami oznaniti oznanilo te zmage. To je hkrati vabilo vsakemu, saj je prav za vsakega bistvena svetost. Kdo pa si ne želi biti preprosto človek, torej preprosto vesel, torej, svet?