Prisluhniti


Mogoče se ob uporabi določenih besed, kar preveč rad, oziram na SSKJ. V tem akademskem letu v prilogi Bodi človek tednika Novi glas razmišljam o besedah, zato mi kaj drugega ne preostane. Besedo prisluhniti sem si izbral zato, ker je bila v teh dneh velikokrat uporabljena. Ob vseh hvalah Benedikta XVI., njegovega teološkega in filozofskega znanja, je veliko takih in drugačnih poznavalcev ugotavljalo, da je bil njegov problem da ni znal prisluhniti. V pričakovanju novega papeža bi si želeli prav takega: človeka, ki prisluhne. 
Prisluhniti pomeni začeti pazljivo poslušati, napeto čakati na glasove, zvoke, pokazati zanimanje, razumevanje za kaj. Prisluhniti vedno torej pomeni slišati, ne pa nujno uslišati oziroma se s slišanim strinjati. Progresivni teologi zaslužnemu papežu očitajo, da ni znal prisluhniti aktualnim vprašanjem, ki zadevajo Cerkev: vprašanje ženskega duhovništva, celibata, upadanja poklicev v Evropi, splošna mlačnost Evrope, uporaba kontracepcije, vprašanje istospolno usmerjenih in še bi lahko našteval. Ne bi želel biti apologet prejšnjega papeža, ki je s svojim odstopom nakazal ravno to, da so apologeti človeških idej zakrinkane demonske sile, ki mislijo na to kar je človeško in ne na to kar je Božje (Mt 16,23). Zdi se mi zgolj nerodno, da ti, tako zvani progresivci, ne ločijo med prisluhniti in uslušati. Papež je namreč s svojimi svežimi okrožnicami (in to mu priznavajo tudi oni), ki so temeljile na filozofsko - teološkem podstatu, znal prisluhniti perečim vprašanjem. Če vzamemo samo pogled okrožnico Bog je ljubezen, ki postavi nasproti pojma eros in agape, pa vendar priznava, da brez enega ni drugega, da je ena oblika ljubezni v službi drugi. Kot pravi sam papež je to odgovor na zlorabo besede ljubezen. 
Če povzamem: želim reči, da je papež prisluhnil, vendar ni uslišal. V svoji vesti je prepoznal, da se sam ne bi mogel istovetiti z novodobnimi razmišljanji. Po drugi strani pa progresivci največkrat niso zmožni ponižnega odnosa do avtoritete, zato tarnajo, da se jim ne prisluhne. Vem, da se s tem lahko kaj hitro vrnemo nazaj v čas inkvizicije in zatiranja osnovnih idej, Še bolj kot to se zavedam pomena liberalnosti in progresije v teologiji sami. Neke vrste liberalnež je bil tudi Jezus sam, saj je prevetril okostenelo judovstvo. Tudi Frančišek, Ignacij in mnogi drugi so prevetrili praktično in večkrat tudi fundamentalno teologijo. Vendar kot je dialog z Bogom v tem, da se mu pustiš preoblikovati, tak je tudi pogovor med nami. Puščajmo si preoblikovanja. Pri teologiji sami pa mislim, da je prav, da se vsaka stvar postavi pred Njega samega, ki je izvor teologije same, je sam Teologija. Tako se izognemo vlečenju vrvi vsak na svoje območje kjer stojimo. Odložimo vrv in stopimo skupaj.

Komentarji

Priljubljene objave