Premišljevanje ob križevem potu

Kje se vse skupaj dogaja? Tam kjer je drama. In kaj se dogaja? Še večja drama, tragika, na katero je bil pripravljen malokdo. Nekaj stoletij pred tem je poskušalo gledališče pripeljati človeka do katarze, očiščenja. To gledališče postane realnost. Kdaj se dogaja? Tukaj zdaj in takrat, vselej, do konca. Kdo? Ti, jaz, On. Toda dogodki niso nič, tragika je v človekovem srcu.

I.                    Obsodijo ga na smrt

Kje je meja? Pri krivdi je ni. Enoznačen odgovor: kriv ali ne. Kriv je. Zagotovo. Križajte ga in končajte že to brezmiselno agonijo.

II.                  Križ na ramenih

Kaj ne bi malce pohiteli? Še nekaj opravkov me čaka. Pribijte ga že.

III.                Prvi padec

Kaj sem rekel? Vleklo se bo vse skupaj.

IV.                Srečanje z materjo

Kdo je ta žena? Slepo zaverovana mati, ki ne vidi, da je sin zločinec.

V.                  Simon pomaga nositi križ

Kam pa greš? Prisiljeni prostovoljec je spremenil smer.

VI.                Veronika obriše obraz

Kaj bi rada? Sladkobna pietetnost.

VII.              Drugič pod križem

Res ne vidi? Vsem skupaj se že malce mudi. Vstani, pojdi.

VIII.             Jeruzalemske žene

Zakaj žalost? Jokate ker je odločila demokratičnost. Žalostno za vas.

IX.                Tretjič

Res ne čuti? Očitno mu res ni jasno, da bi vse skupaj radi čim prej končali. Sonce je vedno bolj žgoče. Neznosno postaja.

X.                  Vzamejo obleko

Kdo si? Stvar, iz mesa in kosti. Ubog črv.

XI.                Pribit na križ

Kdo sem jaz? Odgovori mi. Tisti, ki hlastno zabija žebelj v tvojo razprto dlan.

XII.              Smrt

Takrat pa je nastala tišina. Gledali smo vanj, ki smo ga prebodli in zagrinjalo v templju, tam v gledališču, tam kjer je drama … tam v srcu se je pretrgalo zagrinjalo. Seme je bilo globoko v zemlji, a kri in voda sta ga vseeno dosegla. Vprašanja so dobivala nov odgovor. Ni meja, ko gre za ljubezen do tebe. Ne morem pohiteti, kajti veliko breme nosim. Rekel si, da me ne sprejemaš. Ta žena  je tudi tvoja mati, ki te kljub temu sprejme nazaj, da te povede k meni. On gre z menoj, vse tja do križa. In ona bi rada še enkrat videla moj obraz. Vidim, vidim da se ti mudi drugam, pa vendar te čakam in pričakujem. Žalost ker jih je moje trpljenje prizadelo. Čutim kako daleč od mene si ,  avendar te čakam. Tvoj Odrešenik sem. Ti si moj ljubljeni Sin, moj brat in sestra in mati, moj prijatelj.

XIII.            V materinem naročju

Mati Cerkve ne gledaš sina ampak zreš vame. Pričakoval bi obtožbo na tvojem obrazu, saj sem tudi jaz križal tvojega Sina. A ti ne prinašaš obtožbe. Tvoj pogled me sprejema. Me vabi, da ga tudi sam vzamem v naročje…

XIV.            V grobu

                …da tudi sam položim to mrtvo seme v zemljo svojega srca, kjer bo moglo vzkliti. Če pšenično     zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu.

Vse skupaj se dogaja v mojem srcu. Ta drama odrešenja. Vsakič znova, ko nastopi čas temine greha. Jaz, On in moj bližnji. Toda dogodki niso nič, tragika je v človekovem srcu.